življenja magistrale

sem tu,

na podstrešju svojih sanj.

moji prsti lovijo elektropozitivnosti,

trgajo zvezdam še preostalo energijo.

 

nebo je oblačno 

in megla prežema moje misli ...

 

še vedno znam računat integrale 

še znam premerit svojo gredo

še znam prebrati Misli že izgovorjene

občutit bolečino skrito v vsaki napisani besedi.

 

Poeta pesmi vse izginjajo v pozabo,

Povej kaj briše mi zlat prah, Poet.

 

Lej, torej je bledo njih cvetje velo

in redke so in slabe, nebogljene.

Jim iz oči ti pošlji žarke mile

In gnale bodo nov cvet bolj veselo.*

 

oko utrujeno pozablja zlate čase

oko zaman umika se oblakom

zaman imam na gredi rdeče cvetje zate

od njega ostanejo jeseni le bodice.

 

nebo prekrito je z oblaki,

a srce čez nje do sonca mi pogled popelje:

 

Ti si življenja mojga magistrale,

glasil se z njega, ko ne bo več mene,

ran mojih bo spomin in tvoje hvale.*

 

*( kitici označeni z * vir: France Prešeren: Sonetni venec)

nobody

Komentiranje je zaprto!

nobody
Napisal/a: nobody

Pesmi

  • 12. 11. 2014 ob 09:06
  • Prebrano 742 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 240.9
  • Število ocen: 7

Zastavica