sem tu,
na podstrešju svojih sanj.
moji prsti lovijo elektropozitivnosti,
trgajo zvezdam še preostalo energijo.
nebo je oblačno
in megla prežema moje misli ...
še vedno znam računat integrale
še znam premerit svojo gredo
še znam prebrati Misli že izgovorjene
občutit bolečino skrito v vsaki napisani besedi.
Poeta pesmi vse izginjajo v pozabo,
Povej kaj briše mi zlat prah, Poet.
Lej, torej je bledo njih cvetje velo
in redke so in slabe, nebogljene.
Jim iz oči ti pošlji žarke mile
In gnale bodo nov cvet bolj veselo.*
oko utrujeno pozablja zlate čase
oko zaman umika se oblakom
zaman imam na gredi rdeče cvetje zate
od njega ostanejo jeseni le bodice.
nebo prekrito je z oblaki,
a srce čez nje do sonca mi pogled popelje:
Ti si življenja mojga magistrale,
glasil se z njega, ko ne bo več mene,
ran mojih bo spomin in tvoje hvale.*
*( kitici označeni z * vir: France Prešeren: Sonetni venec)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nobody
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!