Sonce razobeša sence

na veje cvetoče breskve

in aprilski veter jih lomi in

pripogiba k tvojemu oknu

Čez noč si postala mala

gluhonema dvodomka,

ne da bi te kdo vprašal,

če to sploh hočeš

Raje bi bila čokoladna torta,

da te z ostrimi rezili besed

enkrat za zmeraj prerežeta na pol

in si te molče razdelita

Obstajaš –  nevidna

Dve sobi imaš in

biti moraš hvaležna

So taki, ki nimajo nobene

Obstajaš –  prezrta

Tvoje želje so skromne

in biti moraš hvaležna

So taki, ki jih ne poznajo

Razmišljaš, da bi jih

kot kose opranega perila

razprostrla med cvetove

Morda pa bi jih kdo opazil

Na drevo – na dve drevesi

hanja