Ne prisedaj, samota,

in ne šepetaj o ciklami,

ki je pozabljena povesila glavo

na svoje prsi,

o davnem vonju jasmina,

ne prikazuj prazne sladkornice,

ki še odslika prisotnost dvojine

s prašnimi odtisi prstov.

Ja, izgubili so se

nekje v lanski meglici.

Ne zri vame s steklenimi očmi

kot hijena v mrhovino,

ker diham,

in tako lahkotno in tiho,

kot se zrak dotakne gladine,

hrepenenje objame  srce ...

pod zaprto veko

spet stojita dva,

zapisana v večnost.

Neni