Gregor, zelo tankočutno od tebe in uredništva, da ste objavili to novico. Žal mi je, da je odšel, toda njegove pesmi bodo za vselej  nastanjene v mojem srcu in spominih mnogih od nas, ki smo odraščali ob njegovi neprecenljivi lirični izpovedi. Mirna naj ti bo zemlja, Kajetan.

Andrejka

Knjige Moj prijatelj Piki Jakob se spominjam kot prve knjige, ki sem jo sam prebral. Zahvaljujoč tudi Neci Falk pa znam na pamet kar nekaj pesmic z Zlate ladje in sem jih pel kot uspavanke svojim otrokom, ko so bili še majhni.

Tudi mene je včeraj pretresla novica o Kajetanovem odhodu, tik preden sem šel na naš šentjakobski literarni večer. Pri roki sem imel zbirko Pesmi štirih, ki se mi je odprla na njegovi pesmi ŽIVLJENJE IN SMRT, z njo sem pričel tokratni večer:

Včasih ne morem živeti,

preveč sem otožen in plah;

in vendar ne morem umreti,

preveč me je smrti strah.

Premalo je v jami spati

in biti samo mrlič,

premalo življenje končati

za tak enostaven nič.

Ker tam so le deske zbite

po dolgem in počez,

rjuhe grobo sešite

in nekaj neznatnega vmes.

Nek prah, ki ne more dejati:

"...mene pa nekaj boli..."

nek prah, ki mora ležati

brez sreče in brez skrbi.

A sreča je samo živeti,

četudi je včasih težko;

in skrb je edino umreti,

čeravno je včasih lahko.

A kakor v življenje že kane

pol radosti, pol skrbi,

tolažba in tožba ostane:

večno nihče ne živi.

Hvala ti Kajetan, za vse globoke gazi, ki si nam jih zapustil!

Marko

Daljave

 

Ura bije zelene zvoke.

Dan je izrezan iz kosa srca.

Hrib je zapisan  pod slavoloke.

Voda je bela godba sveta.

 

Jemljem si drevje. Jemljem si trave.

V žilah me od zanosa boli.

V meni je prostor za strašne daljave.

Naj že padejo v mojo kri.

 

Naj me požgejo soncni zahodi,

da za požarom ostane samo

temno zelena jelša od vodi

in nad njo neizmerno nebo.

V tretjem razredu osnovne šole smo imeli za nalogo, da skupaj s starši naredimo predstavitev najljubše knjige. Moj prijatelj Piki Jakob je bila moja izbranka. Še danes se spomnim, kako sva z očetom predstavila in odigrala en odlomek in v šolo prinesla torto v obliki medvedka.

Spominske knjige

Na lepem so vsi medvedje imeli spominske knjige. Pri pouku je kar naprej nekaj šumelo in krožilo pod klopmi. Ko je učitelj pri računstvu vprašal Benjamina: »Koliko je ena in ena?« je ta odgovoril: »Ena in ena je dve - nikar ne pozabi na me!«

»Ne bom,« je rekel učitelj in mu zapisal velik minus v vedenju. Potem je nabral po razredu osem spominskih knjig in jih zadržal za nedoločen čas.

Medtem ko so poparjeni otroci prepisovali s table stavek »Med poukom mora biti spominska knjiga v torbi«, je učitelj sedel za mizo in listal po zaplenjenem blagu. Najprej mu je prišla pod roke Flokijeva knjiga. V njej je bil en sam zapis. Poleg lepo pobarvanega medveda so stale vrstice:

Lep in mlad je na tej sliki

tvoj prijatelj medved Piki

tudi ko bo grd in star,

ne pozabi ga nikdar.

 

Odlomek iz knjige Moj prijatelj Piki Jakob; Kajetan Kovič; Knjižnica Čebelica, Mladinska knjiga, Ljubljana 1979.

Moji otroci so odraščali ob njegovih zgodbah in poeziji. Tudi meni, ki sem bila v tistem času predvsem bralka, so bile všeč. Seveda sem brala tudi njegova dela za odrasle, ta so mi krajšala noči.

Kajetan, naj ti bo lepo, tam kjer si zdaj.

Južni otok 

Je južni otok. Je.
 Dalec v neznanem morju
 je pika na obzorju.
 Je lisa iz megle. 

 

Med svitom in temo
 iz bele vode vzhaja.
 In neizmerno traja.
 In v hipu gre na dno. 

 

In morje od slasti
 je težko in pijano.
 In sol zatiska rano.
 In slutnja, da ga ni. 

 

Da so na temnem dnu
 samo zasute školjke
 in veje grenke oljke
 in zibanje mahu. 

 

A voda se odpre
 in mocna zvezda vzide
 in nova ladja pride
 in južni otok je.

http://www.youtube.com/watch?v=v7vzwIqsQFo

Oddaja Radia Slovenija Literarni večer posneta ob pesnikovi 70-letnici, leta 2001:

http://4d.rtvslo.si/arhiv/literarni-vecer/174305497