Po resnični zgodbi
Tole mislim, da ne bo pesem in pravzaprav še sam ne vem pod kaj naj bi spadalo, se bo pa že kdo našel in povedal in če ne spada nikamor bom to v trenutku zbrisal, mogoče v dveh ali treh. Gre pa tako. Večkrat grem s svojim bolj ali manj zvestim kolesom do mestne deponije in ljudje ne boste verjeli kaj vse se tam najde. Ni da ni. Včasih, ko vidim kaj vse se odvrže pomislim da živim v najbogatejšem mestu daleč naokrog in med ljudmi, ki kot bi bila tako bogati, da si dobesedno brišejo rit z denarjem le da jim ga najbrž tiskajo takšnega posebnega, ker ta mislim da ni ravno primeren za te stvari, pregladek je. No in da nadaljujem, našel sem čudovito vazo, vsaj meni se je takšna zdela a manjkal ji je košček in le tega sem po vsaj pol urah brskanja po kontejnerju tudi našel, ni potrebno povdariti, da sem bil z najdbo izredno navdušen. Skrbno sem jo zavil v vreče, še več kot to, našel sem ono plastiko, ki ima mehurčke, ki tako fajn pokajo, ko jih stiskaš. Vsedem se na svoje bolj ali manj zvesto kolo in po mislim da kakšnih petdesetih metrih, mi zdrsne vrečka z rok in zaslišal se je srhljiv pok. Ode vaza. A kljub temu sem jo dostavil do doma, iztresel vsebino, ki je sedaj bila iz sedemindvajset koščkov in lepo prosim danes ponosno krasi okensko polico in ima samo dve luknji in ta dva koščka enostavno nista hotela v celoto. Tako. In sedaj zgodba druga. Lokacija ista, kolo isto tisto bolj ali manj zvesto. Čudovita starinska ura, seveda takoj jo stlačim v nahrbtnik in hop na kolo, nakar ugotovim, da je guma fuč. Gremo peš. MImogrede do doma je tam nekje štiri ali pet kilometrov, ni taka reč. Nekje na sredi poti odbije cerkveni zvon uro dvanajst in kakor tudi ura v nahrbtniku le sto razliko, da je zvon utihnil ta na mojem hrbtu pa ne in tako je s vsakim korakom in teh je bilo kar nekaj, veselo zvonila in ko sem šel skozi mesto, so se za menoj obračali pogledi, no in evo, končno me je nekdo opazil da živim. Bil sem kot potujoča cerkev. Hvala ti ura. In to je to. Ne ne, hecam se, še je. Obupno te pogrešam.
Mestno smetišče
pozabljenih spominov
pokopališče.
Tak nekak sem videl tvojo zgodbo. zdaj pa al je to haiku al aforizem ne vem je pa priklican s tvojo zgodbo. Hvala, da si delil te trenutke z mano.
Srecok, hvala ti in me veseli, da sem ti polepšal dan :)
Lepo nedeljo ti želim.
Igor
Poslano:
02. 11. 2014 ob 10:32
Spremenjeno:
02. 11. 2014 ob 11:02
Igor, meni je tvoja pripoved zelo všeč, ker je res grozno, ko greš enkrat na deponijo in vidiš kaj vse ljudje mečejo stran. Resnično ne moreš verjet. Jaz pravim, da se lahko govori o krizi, vendar ta žal šele prihaja. In takrat bomo morali razmišljati drugače. Kupujemo vedno nove stvari, obleke niso već dobre. če niso po zadnji modi....
LpN
Pozdravljena Nataly in hvala ti in res je kar praviš, kar se pa tiče konca pa naj ostane, ker tak pač je. Lepo nedeljo ti želim in bodi lepo.
Igor
Vse je in nič, kaj ne. Živiš, vidiš, dihaš, nadaljuješ življenje. A bistvena misel je na koncu. Nič ni pomembno razen ljubezni. Ta je čez celo zgobo.. vidno-nevidna.
lp li
Li helou in hvala ti. Imej lepo nedeljo in vse dobro želim.
Igor
Lepa zgodba, ki da misliti....napisanega je veliko več.
Hvala Igor, bilo mi je v veselje...naj ura tvoje lepe duše še dolgo bije.
lp
Lepo pozdravljena Branka in najlepša hvala za tvoje besede. Vse dobro ti želim.
Igor
Dragi Igor
Tudi meni si polepšal dan. Napisal si prav res po resnični zgodbi,
je odlična črtica vsaj jaz tako razumem. Lepo si napisal.
Hope
Hvala ti Hope in tudi meni tvoje besede polepšajo dan, ko bi le bile v živo in ne samo besede.
Tudi meni je zgodba všeč, verjamem da je tudi resnična. Ker sem kdaj pa kdaj tudi jaz bil na odpadih, razmišljam takole; Vse take razne stvari, ki se bogatašem pokvarijo, zlomijo ali so se jih naveličali, končajo na deponijah. To mi je razumljivo, ker človek z dobrimi dohodki, ne bo šel lepiti počene vaze ali drugih predmetov, saj kupi novo za čisto majhen del njegove plače. Zato se mu tudi zdi trapasto, da bi imel doma nekaj takega, kot imaš sedaj ti, ki si z veseljem in s potrpežljivostjo spravil skupaj koščke v celoto, da ti krasi dom. Ljudje smo različni, eni mečejo stran zanje uporabne ali neuporabne stvari, ki pa drugim prav pridejo in so veseli, četudi si vzamejo precej časa, da osposobijo zadevo namenu. Morala bi biti neka varjanta, da bi na deponijah takšne na pol uporabne stvari dobili tisti, ki bi to želeli.
lp Vinko
Lepo pozdravljen Vinko
Se strinjam s teboj in moram reči, da se resnično velikokrat najdejo zelo uporabne stvari in nekatere od njih so praktično kot nove in osebno si marsikatero stvar, ki sem jo nabral tam doli, nikoli ne bi mogel privoščiti v smislu, da bi to hotel kupiti v trgovini. Tako da kar se mene tiče naj kar mečejo, meni prav pride in še marsikomu drugemu.
Želim ti lep dan in vse dobro.
Igor
Igor, zanimiv zapis. Če sam dvomiš v to, potem bo že držalo, da ni tisto, kar bi rad, da je.
OK, šalo na stran: mislim, da bi lahko začel pisati cikel pesmi, tu vidim vsaj dve: ena o vazi in druga o uri. Potem sledi dodelava: prečrtaj tisto, kar se ti zdi, da je preveč razlagalno ali premalo zanimivo, ohrani iskreče delce in samogovore ... če se ti zdi vredno poskusiti, bi bil to imeniten pesniški izziv.
Lp, Ana
Lepo pozdravljena Ana
Prav imaš, res bi bil izziv in glede na moje sposobnosti sem prepričan, da bi mi spodletelo. Lahko pa poskusim in bomo videli kaj bo ratalo iz tega.
Lp, Igor
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igor žuravlev
- 02. 11. 2014 ob 10:14
- Prebrano 1013 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 313.52
- Število ocen: 15