Pozdravljeni,
v tej temi bomo poskušali svoje že napisane pesmi sestavljati v cikle ali pisati nove pesmi z mislijo na cikel. Če se opremo na razlago v SSKJ:
cíklus -a in cíkel -kla m (ȋ; í) 1. vsebinsko povezana, zaključena skupina umetniških ali znanstvenih stvaritev: izvajali bodo ciklus skladb za klavir; posvetil ji je ciklus pesmi; prirediti ciklus predavanj o sodobnem slikarstvu; sonetni ciklus; ciklus slik iz slovenske zgodovine ...
Cikel potrebuje rdečo nit ali dramaturški lok, ki posamezne pesmi poveže v novo celoto, v kateri vsaka pesem stoji zase in hkrati na ravno pravem mestu odpira vrata naslednji, jo pomensko nadgradi ali z njo stopa v komunikacijo, ji tudi nasprotuje ali jo drugače osvetli. Delanje ciklov je odlična odskočna deska za nadaljnje razmišljanje o nastajanju zbirke pesmi ali o izboru pesmi za pošiljanje v uredništva literarnih revij.
Vabljeni k ciklanju, komentiranju in skupni pesniški rasti ;)
Ana, kot sem popoldne obljubila, objavljam svoj cikel Ženska na tem mestu.
srebrna
ob robu
kuhaš samo zase
ko najdeš sebe
hočeš proč
pozabljena
zaman iščeš sonce
***
Srebrna
ne spiš
s tanko plastjo
odmeva
prekriješ spomine
samoti dodaš okus
mentol bonbona
nad razdevičeno tišino
peniš hudournik
nočnega monologa
Ob robu
ko strasti odigrajo
sklepni akord
za črno zaveso
požiraš tišino
z ustnic si zgrizeš
ostanke nasmeha
ob prvem svitu
pometaš
odrineš se daleč
za rob čistine
Kuhaš samo zase
na pogorišču
zacvetiš v živo rano
besede goltaš
zabadaš jih v požiralnik
sredi ničesar
iščeš zavetje
odmisliš bolečino
vetru ne dovoliš
da podivja v vihar
Ko najdeš sebe
trudiš se videti svet
simetrijo barv
krhka sosledja
zrcaljenje resnice
neskončno sama
brezglasno
nagovarjaš obraze
med vejami platan
uzreš sonce
podaš se do vrhov
nekoč pozabljenih
molitev
Hočeš proč
na črnem atlasu
spijo zvezde
odpiraš se
v krvavo krhkost maka
v neenaki igri
umira
raztrgana koža
misli postajajo težke
nepretočne
povežeš culo
pod trden vozel stlačiš
pohojen ego in
zdesetkan trop iluzij
za vogalom rojen veter
ti dahne v obraz
Pozabljena
spotikaš se ob lastne vzdihe
v praznini e-pošte
pestuješ domotožje
med prsti
ti podrhteva
orumenel list
pogled utapljaš
pod gladino črk
z besed lupiš
za nekaj odtenkov pretemno
skorjo
v nepojmljivem begu
pred samo seboj
z dolgimi požirki
odplakneš včeraj
zaspiš zvita v klobčič mor
Zaman iščeš sonce
okušaš
z izpušnimi plini
začinjena jutra
zakrčena v molk
navznoter kipiš spomine
cefraš preživeto
napake kupčkaš
lepiš jih
v poraz
za prsnico začutiš
udarec lastnega krika
iz grla
ti uide
jecljaj
***
stojiš
nemočno zreš na križ
v njegovo ime
zgrbljena vase
zakleneš besede
dan ugaša
v očeh ti mrzlo
zasije severnica
Naj bo to prvi prispevek na tem na novo odprtem forumu. Tudi sama vabim vse, da se pridružite. :)
Lp, Lea
Super delavnica!! :)
Naj se ustvarjanje nadaljuje. :)
Poslano:
02. 11. 2014 ob 19:11
Spremenjeno:
02. 11. 2014 ob 19:20
JASON
I.
Ne glej me. Zazdelo se ti bo, da v mojem glasu slišiš zamolk. Pomembnost. Da si našla člen v mozaiku. Zadoščenje. Da čutiš preobrazbo pojmov. Vedi: to ni res. So samo celice tvojih kosti. Čaj na okenski polici. Skok v peti letni čas. Ali v nobenega. Slepo veseljačenje ljudem, ki ne poznajo droga. Niti mahanja. Še najmanj mene.
Nov. Vstopil je kot da je bil tu jutri. Tako doma. Osredotočen, a previden. Ovohava. Široko sega v podrobnosti in šepeta simbole. Eleganten, lahkotnih kretenj. Morda malce negotov, čeprav se s široko odprtimi jazi plazi po prostoru.Vem, katero mu bom prepustila. Njo. Večimeno.
Mene ni. Če se bo komu za ugriz v jabolko zdelo, da
sem sveža, bo daleč. Sprehajalec skozi frizure časa. Ker me ni, me nič ne more
prizadeti. Ne morem sleči svoje odsotnosti.
II.
Vem, prihaja. Poiskati moram kot. Eden od sedmih bo pravi. Požrešna si bom postregla s črto, ki senči bivališča. Zajezdila jo bom, pogoltnila poganjke. Pripravljena bom nanj. Ali nanjo. S stropa se vsipajo puhlice. Nekoč sem jih izluščila.
Hočem, da iz tebe slišim tišino. Zapri oči in se ugasni. Bodi barva, ki vsrka vase vse, kar se ji približa in vse, kar bo jutri. Praznina ne govori. Ne čuti. Želim te, kos lesa z mizarjeve mize. Bodi klop brez prta. Brez olepšav in vaze z rožami. Bodi papirnata snežinka. Peteršilj iz juhe.
Moji jeziki samevajo. Udarjajo ob temo. Njihove dlani narekujejo suličavost, kjer sedi on. Drži me brez dotikov. Draži. Mislim hrapavost in štejem sence, ki preskakujejo kapnike. Mene. Kdaj se bom smela izbesediti? Kdaj se bom smela? Kdaj se bom?
III.
Jason te je rezerviral za nocoj. Prinesel je novo obleko. Majhna je, morala boš paziti, kako jo osebiš. Nič hudega, če se ti bo zataknila glava. Ta del telesa boš posodila nočni omarici, ne bo opazil. Ne bo te poljubljal. Ne vznemirjaj se, če te bo zapredel s predmeti. Mogoče bo vmes pobožal tvoje nezavedno.
Z Jasonom sem vedno tiho. Ustnice mi zavije v črno in zapove molk. Njegova barva ne govori. Zažre se in zavlada. Naslednjič ga bom premagala. Delala se bom temno. Dovolj za brezbesedje. In ko me bo hotel obarvati, ne bo našel podlage. Zaveden se bo obračal in skušal loviti nitke. Jaz pa se bom razprla. V belo.
Danes sem začutil v tebi nekaj novega. Nežnost. Brez nje ni nadvladja čutom. Zakaj nisi slekla obleke? Moral ti jo bom sam. Centimeter za centimetrom. Dokler mi ne bo ostal v rokah samo ovratnik. Dokler ne boš mrtva obsedela čakajoča na novo stranko. Pohiti, zlekni se. Zaklenil bom vrata, skozi okno vstopa enak dan.
IV.
Čudno. Hodim. Postavljam svoje ude predse. Nisem videl, kdaj so se vrnili. Leva noga, vdahni korak naprej. Z desno. Ne zaostajaj. Ne boj se glasnikov ob poti. Tam so zato, ker sem jih odvrgel. Prekrižane. Povzpnem se na najglobljega in zaplavam. Rumenilo obliva in greje moje bitke. Najkrajšo bom poimenoval po njej.
Vse je prazno. Drevje, ceste, nosovi. Dolgočasno. Kako naj sam igram človeka? Figure izginjajo, še preden jih zapeljem. Ali brcnem. Zatočišč ni več, ker nihče ne prosi.
Na drugi strani slutim premikanje. Voham. Dva sta. Prepirata se zaradi poltenosti. Če bi vedel, kaj je smeh, bi ga uporabil. Približevanje.
Vidiš samo telo.
Vidim, kar imaš.
Padeta na travo in v drugega. Z njiju obrišem maline.
V.
Sprašujem se, koliko let imajo moje roke. Vsekakor manj kot jaz. Zelo primerno manj. Rdečijo se v roza. Če jih hočem zajeti, se modro izvijejo. Izvijačijo. Pobledijo za hrbet. Izvlečejo trebušast odgovor na zvezdnate poglede. V zavezi z brezčasjem.
Vzamem jih v naročje in jih dajem jesti. Počasi odpirajo usta, zato ne hitim. Okusno se meša pregrenko. Slano premalo zdrobljeno. Kmalu se nohti iz hvaležnosti zaslinijo za mojo mislijo. Pogledujejo proti oblačilom, ki se sušijo. Vrv.
Na poti k njej si požvižgavam obešenjaške pesmi in privežem vsako bilko, ki raste postrani.
VI.
Danes je Jason odprt. Z očmi podpira krotko poševne ustnice. V zarezi telesa nosi zavoj. Noče ga odkleniti. Momlja, da ga je vzel suhim velikanom. Premagancem. Dovolila sem mu k tebi. Bodi topla s predanostjo. Ko bo odšel, bom pogladila tvojo senco.
Posveti za da in odsveti za ne.
Posvetim.
Raztrga papir. Tresem se. Sleče svojo zunanjost. Jaz sem že gola.
Te je strah?
Odsvetim.
Naj te bo strah!
Posvetim. Tresem se.
Izvleče jo. Močno kot noga, ki sem jo odložila v zakotje. Mesnato menežerko. Pravilno zakoličena se je udomačila pri njem. Ne razmišljam.
Primi jo. Se bojiš?
Posvetim. Tresem se.
Tako je prav. Dvigni jo nad glavo in se obrni k steni. Zakrkni.
Še vedno drgetaš kotu. Pridi, stesala te bom. Zakaj
nisi rodila besed? In zakaj siješ, da ti je zapel pesem o Davidu in Golijatu?
VII.
Sem.
Lep pozdrav, sprašujem za mnenje glede mojega cikla pesmi.
Hvala,
lp, Karmen
Komentiranje je zaprto!