Forum

Združujemo pesmi v cikle

Pozdravljeni,

v tej temi bomo poskušali svoje že napisane pesmi sestavljati v cikle ali pisati nove pesmi z mislijo na cikel. Če se opremo na razlago v SSKJ:
  cíklus  -a in cíkel -kla m (; í) 1. vsebinsko povezana, zaključena skupina umetniških ali znanstvenih stvaritev: izvajali bodo ciklus skladb za klavir; posvetil ji je ciklus pesmi; prirediti ciklus predavanj o sodobnem slikarstvu; sonetni ciklus; ciklus slik iz slovenske zgodovine ...

Cikel potrebuje rdečo nit ali dramaturški lok, ki posamezne pesmi poveže v novo celoto, v kateri vsaka pesem stoji zase in hkrati na ravno pravem mestu odpira vrata naslednji, jo pomensko nadgradi ali z njo stopa v komunikacijo, ji tudi nasprotuje ali jo drugače osvetli. Delanje ciklov je odlična odskočna deska za nadaljnje razmišljanje o nastajanju zbirke pesmi ali o izboru pesmi za pošiljanje v uredništva literarnih revij.

Vabljeni k ciklanju, komentiranju in skupni pesniški rasti ;)

 

 

Lea199

Poslano:
01. 11. 2014 ob 22:40

Ana, kot sem popoldne obljubila, objavljam svoj cikel Ženska na tem mestu.

Ženska (cikel)

srebrna
ob robu
kuhaš samo zase

ko najdeš sebe
hočeš proč

pozabljena
zaman iščeš sonce

***


Srebrna

ne spiš

s tanko plastjo 
odmeva
prekriješ spomine

samoti dodaš okus
mentol bonbona

nad razdevičeno tišino
peniš hudournik
nočnega monologa

Ob robu

ko strasti odigrajo
sklepni akord

za črno zaveso
požiraš tišino 

z ustnic si zgrizeš
ostanke nasmeha

ob prvem svitu
pometaš

odrineš se daleč
za rob čistine

Kuhaš samo zase

na pogorišču
zacvetiš v živo rano

besede goltaš
zabadaš jih v požiralnik

sredi ničesar
iščeš zavetje

odmisliš bolečino

vetru ne dovoliš
da podivja v vihar

Ko najdeš sebe

trudiš se videti svet
simetrijo barv
krhka sosledja
zrcaljenje resnice

neskončno sama
brezglasno
nagovarjaš obraze

med vejami platan
uzreš sonce

podaš se do vrhov
nekoč pozabljenih
molitev

Hočeš proč

na črnem atlasu
spijo zvezde

odpiraš se
v krvavo krhkost maka

v neenaki igri
umira
raztrgana koža
misli postajajo težke
nepretočne

povežeš culo
pod trden vozel stlačiš
pohojen ego in
zdesetkan trop iluzij
za vogalom rojen veter
ti dahne v obraz

Pozabljena

spotikaš se ob lastne vzdihe

v praznini e-pošte
pestuješ domotožje

med prsti
ti podrhteva
orumenel list

pogled utapljaš
pod gladino črk

z besed lupiš
za nekaj odtenkov pretemno
skorjo

v nepojmljivem begu
pred samo seboj
z dolgimi požirki
odplakneš včeraj

zaspiš zvita v klobčič mor

Zaman iščeš sonce

okušaš
z izpušnimi plini
začinjena jutra

zakrčena v molk
navznoter kipiš spomine

cefraš preživeto
napake kupčkaš
lepiš jih
v poraz 

za prsnico začutiš
udarec lastnega krika

iz grla
ti uide
jecljaj

***

stojiš
nemočno zreš na križ
v njegovo ime

zgrbljena vase
zakleneš besede

dan ugaša
v očeh ti mrzlo
zasije severnica


Naj bo to prvi prispevek na tem na novo odprtem forumu. Tudi sama vabim vse, da se pridružite. :)


Lp, Lea

Zastavica

Poslano:
02. 11. 2014 ob 13:29

Super delavnica!! :)


Naj se ustvarjanje nadaljuje. :)

Zastavica

Vesna Šare

Poslano:
02. 11. 2014 ob 19:11
Spremenjeno:
02. 11. 2014 ob 19:20

JASON


I.


Ne glej me. Zazdelo se ti bo, da v mojem glasu slišiš zamolk. Pomembnost. Da si našla člen v mozaiku. Zadoščenje. Da čutiš preobrazbo pojmov. Vedi: to ni res. So samo celice tvojih kosti. Čaj na okenski polici. Skok v peti letni čas. Ali v nobenega. Slepo veseljačenje ljudem, ki ne poznajo droga. Niti mahanja. Še najmanj mene.


Nov. Vstopil je kot da je bil tu jutri. Tako doma. Osredotočen, a previden. Ovohava. Široko sega v podrobnosti in šepeta simbole. Eleganten, lahkotnih kretenj. Morda malce negotov, čeprav se s široko odprtimi jazi plazi po prostoru.Vem, katero mu bom prepustila. Njo. Večimeno.


Mene ni. Če se bo komu za ugriz v jabolko zdelo, da sem sveža, bo daleč. Sprehajalec skozi frizure časa. Ker me ni, me nič ne more prizadeti. Ne morem sleči svoje odsotnosti.


II.


Vem, prihaja. Poiskati moram kot. Eden od sedmih bo pravi. Požrešna si bom postregla s črto, ki senči bivališča. Zajezdila jo bom, pogoltnila poganjke. Pripravljena bom nanj. Ali nanjo. S stropa se vsipajo puhlice. Nekoč sem jih izluščila.


Hočem, da iz tebe slišim tišino. Zapri oči in se ugasni. Bodi barva, ki vsrka vase vse, kar se ji približa in vse, kar bo jutri. Praznina ne govori. Ne čuti. Želim te, kos lesa z mizarjeve mize. Bodi klop brez prta. Brez olepšav in vaze z rožami. Bodi papirnata snežinka. Peteršilj iz juhe.


Moji jeziki samevajo. Udarjajo ob temo. Njihove dlani narekujejo suličavost, kjer sedi on. Drži me brez dotikov. Draži. Mislim hrapavost in štejem sence, ki preskakujejo kapnike. Mene. Kdaj se bom smela izbesediti? Kdaj se bom smela? Kdaj se bom?


III.

 

Jason te je rezerviral za nocoj. Prinesel je novo obleko. Majhna je, morala boš paziti, kako jo osebiš. Nič hudega, če se ti bo zataknila glava. Ta del telesa boš posodila nočni omarici, ne bo opazil. Ne bo te poljubljal. Ne vznemirjaj se, če te bo zapredel s predmeti. Mogoče bo vmes pobožal tvoje nezavedno.


Z Jasonom sem vedno tiho. Ustnice mi zavije v črno in zapove molk. Njegova barva ne govori. Zažre se in zavlada. Naslednjič ga bom premagala. Delala se bom temno. Dovolj za brezbesedje. In ko me bo hotel obarvati, ne bo našel podlage. Zaveden se bo obračal in skušal loviti nitke. Jaz pa se bom razprla. V belo.


Danes sem začutil v tebi nekaj novega. Nežnost. Brez nje ni nadvladja čutom. Zakaj nisi slekla obleke? Moral ti jo bom sam. Centimeter za centimetrom. Dokler mi ne bo ostal v rokah samo ovratnik. Dokler ne boš mrtva obsedela čakajoča na novo stranko. Pohiti, zlekni se. Zaklenil bom vrata, skozi okno vstopa enak dan.


IV.

 

Čudno. Hodim. Postavljam svoje ude predse. Nisem videl, kdaj so se vrnili. Leva noga, vdahni korak naprej. Z desno. Ne zaostajaj. Ne boj se glasnikov ob poti. Tam so zato, ker sem jih odvrgel. Prekrižane. Povzpnem se na najglobljega in zaplavam. Rumenilo obliva in greje moje bitke. Najkrajšo bom poimenoval po njej.


Vse je prazno. Drevje, ceste, nosovi. Dolgočasno. Kako naj sam igram človeka? Figure izginjajo, še preden jih zapeljem. Ali brcnem. Zatočišč ni več, ker nihče ne prosi.


Na drugi strani slutim premikanje. Voham. Dva sta. Prepirata se zaradi poltenosti. Če bi vedel, kaj je smeh, bi ga uporabil. Približevanje.


Vidiš samo telo.


Vidim, kar imaš.


Padeta na travo in v drugega. Z njiju obrišem maline.


V.


Sprašujem se, koliko let imajo moje roke. Vsekakor manj kot jaz. Zelo primerno manj. Rdečijo se v roza. Če jih hočem zajeti, se modro izvijejo. Izvijačijo. Pobledijo za hrbet. Izvlečejo trebušast odgovor na zvezdnate poglede. V zavezi z brezčasjem.


Vzamem jih v naročje in jih dajem jesti. Počasi odpirajo usta, zato ne hitim. Okusno se meša pregrenko. Slano premalo zdrobljeno. Kmalu se nohti iz hvaležnosti zaslinijo za mojo mislijo. Pogledujejo proti oblačilom, ki se sušijo. Vrv.


Na poti k njej si požvižgavam obešenjaške pesmi in privežem vsako bilko, ki raste postrani.


VI.

 

Danes je Jason odprt. Z očmi podpira krotko poševne ustnice. V zarezi telesa nosi zavoj. Noče ga odkleniti. Momlja, da ga je vzel suhim velikanom. Premagancem. Dovolila sem mu k tebi. Bodi topla s predanostjo. Ko bo odšel, bom pogladila tvojo senco.


Posveti za da in odsveti za ne.


Posvetim.


Raztrga papir. Tresem se. Sleče svojo zunanjost. Jaz sem že gola.


Te je strah?


Odsvetim.


Naj te bo strah!


Posvetim. Tresem se.


Izvleče jo. Močno kot noga, ki sem jo odložila v zakotje. Mesnato menežerko. Pravilno zakoličena se je udomačila pri njem. Ne razmišljam.


Primi jo. Se bojiš?


Posvetim. Tresem se.


Tako je prav. Dvigni jo nad glavo in se obrni k steni. Zakrkni.


Še vedno drgetaš kotu. Pridi, stesala te bom. Zakaj nisi rodila besed? In zakaj siješ, da ti je zapel pesem o Davidu in Golijatu?


VII.

 

Sem.

Zastavica

Gerd

Poslano:
14. 11. 2014 ob 14:45

Lep pozdrav, sprašujem za mnenje glede mojega cikla pesmi.

Hvala,

lp, Karmen

Zastavica

Komentiranje je zaprto!