Pozdravljen, Zoran,

zelo vesela sem, da si se odzval našemu vabilu na pogovor v virtualnem večeru. Glede na vse tvoje dejavnosti, o katerih beremo že v napovedniku, si našel čas, da se nam pridružiš in odgovarjaš na naša radovedna vprašanja ... Srečala sva se na zaključku festivala mlade literature Urška 2014, 17. 10., v Slovenj Gradcu. Tam si imel pomembno vlogo, saj si bil letošnji državni selektor. Prireditev me je navdušila (zapis o tem sem objavila tudi na Pesem.si).

Zanima me, kako ti gledaš na ta natečaj, srečanje, prireditev ... morda bi izpostavil kak vtis, dogodek s tega srečanja?

Dober večer, živjo!

Se veselim pogovora, seveda.

Natečaj oziroma prireditev Urška se mi zdi zelo pomemben za avtorice/avtorje, ki se šele uveljavljajo. Letos bi izpostavil predvsem to, da je bilo uvrščenih med nominirance, torej med prvih 21 avtorjev, ki so jih izbrali pokrajinski selektorji, kar precej kvalitetnih proznih del.

Zanimivo, vendar je tokratna (kot tudi lanska) zmagovalka pesnica. Se ti zdi, da je preboj ženskih pesnic splošnejši pojav ali bi to pripisal čemu drugemu?

Letošnja zmagovalka je bila prijavljena tudi s kratkimi zgodbami in celo z odlomkom drame. Vendar ni zmagala (ta izraz se mi sicer nekoliko upira) zaradi tega, izbral sem jo, ker piše z imenitnim, izbornim pogledom na svet, na eksistencialne probleme, ima dober nabor sodobnega besedišča, v poeziji uporablja inovativno podobje. Sicer pa ne vem, če danes piše več pesnic, kot nekdaj, dejstvo je le, da so bile v preteklosti bolj spregledane; večina literarnih teoretikov so bili moški od Ocvirka do Kosa, Paternuja in ti so posledično pač pisali več o moških ustvarjalcih itd. Danes imamo tudi izvrstne literarne teoretičarke/kritičarke - Silvijo Borovnik, Ireno Novak Popov, Alojzijo Zupan Sosič, Darjo Pavlič itd., ki lahko poskrbijo, za večjo prepoznavnost avtoric; seveda pa je najprej pomembna kvaliteta. 

Zoran, všeč mi je, da tudi tebi športni izraz zmaga v poeziji pravzaprav ne more pomeniti dosti (merjenje kilometrov, stotink, moči ...). Morda si bomo kdaj pa le izmislili ustreznejšega ;)

Zadnje čase te velikokrat zasledimo v vlogi selektorja pri JSKD RS, kot člana žirij (literarne nagrade, Pesniški turnir), uredništev (Vpogled, Vsesledje ...). Hkrati si tudi sam pesnik in  esejist, pišeš recenzije, spremne besede, članke ...

Kako se ti dve vlogi dopolnjujeta ali se morda celo izključujeta? Obstaja posebna disciplina, načrt, po katerem se posvečaš zdaj enemu (pesniškemu) in zdaj drugemu (kritičnemu bralskemu) področju?

Zdravo, Zoran,

se še jaz pridružujem pogovoru.

Mene pa zanima, glede na to, da si tudi pesnik, kateri so bili oz. so še tisti pesnike/pesnice, ki so te navdušili k prebiranju in pisanju poezije in kaj te pri njihovih pesmih najbolj pritegne? Seveda imam v mislih slovenske in tudi tuje pesnike.

Lp, Grega

Ne, to me ne obremenjuje pri pisanju poezije, prav obratno, celo pomaga. Svoja besedila je potrebno znati popravljati in literarna teorija ipd. pri tem seveda pride prav. V teh žirijah, komisijah ipd. sem verjetno zato, ker to pač bolj zares študiram. Včasih me teoretično predznanje nekoliko zmoti le pri mojem branju leposlovnih del, avtomatsko se zalotim, da ob tem razmišljam, kaj je napisano bolje, kaj slabše.

Nimam pa kakšnega posebnega načrta za to. Vse počnem eno z drugim, seveda ne naenkrat :-) Gre tako ali tako za sorodna področja.

Grega, živjo! Ne bi rekel, da me ravno navdušuje, to se mi zdi premočna beseda, so pa seveda avtorice, avtorji, ki so mi bližje. Takole bom napisal - če bi se moral odločiti med Rilkejem, Traklom in Celanom, bi se odločil za vse tri, a naj bo Celan, ker piše o molčečnosti, pesniško opisuje grozote, sence življenja in smrti, opisuje lastne izkušnje iz holokavsta ... Če bi moral izbrati med Pessoo, Miloszem in Hillom, bi izbral Geofreya Hilla, ker ustvarja nov mit sodobnega sveta, med Sylvio Plath, Anne Sexton in Hildo Doolitle bi se odločil za slednjo, ker se mi zdi zanimiva njena mističnost, ker njena poezija govori o upanju in odkriva našo podzavest, če bi izbiral med Kocbekom, Šalamunom in Strnišo, bi zaradi "meta kock" bil "moj" Strniša, ker bi bila brez njega moja pesniška govorica nema ... In kje so sedaj še Stevens, Hoerderlin, Cocteau, Zajc, Ahmatova, Dickinson, Borges, Amihaj ... Veliko je dobrih pesnic in pesnikov, a jih skrbno izbiram. In ne morem reči blizu mi je ta ali nek drug pesnik na splošno. Sem mnenja, da v življenju ne smemo biti splošni v smislu  všeč mi je jazz glasba, rock ali všeč mi je klasika - ne, všeč mi je točno določena skladba, npr. Bachov violinski koncert v D-molu, drugi del, adagio ipd.

Deluješ tudi kot mentor in vodiš delavnice kreativnega pisanja (kje in kdaj tudi ne bo odveč ;-).

Napisal si imeniten priročnik (tudi jaz ga rada uporabljam na literarnih delavnicah!) Kako narediti pesem (izšel je pri JSKD Reviji Mentor 2006). Za pokušino bi iz te knjige, ki jo toplo priporočam vsem, ki pišete (ne glede na dolgotrajnost tega početja), prepisala kratke nasvete in napake pri pisanju, s katerimi se lahko poveselimo tudi pri preizpraševanju svojega početja.

Zoran Pevec, iz knjige Kako narediti pesem (str. 14):

Deset nasvetov o tem, kako ne pišite:

1. Ne bodite pretirano prosvetiteljski.

2. Ne govorite o občutkih, v katere niste prepričani sami.

3. Ne bodite mlačni.

4. Ne posiljujte z rimo.

5. Izogibajte se izrazni arhaičnosti.

6. Obrnjeni vrstni red besed ni primeren, ker deluje nenaravno (npr.: namesto kapljica vode ti žviljenje podari je bolje: kapljica vode tri podari življenje).

7. Ne bodite pretirano čustveni.

8. Ne govorite o emocijah s splošnimi izrazi.

9. Ne izmišljujte si preveč, vsaka fikcija ima svoje meje.

10. Ne pišite preveč nejasno niti preveč enostavno.

Deset nasvetov o tem, kako pišite:

1. Bodite zabavni, če zabavate, in resni, če pišete resno.

2. Pišite zgoščeno, jedrnato.

3. Bodite samosvoji.

4. Pripovedujte o dogodkih na poseben način.

5. Bodite raziskovalni, ne samo s pripovedjo, temveč tudi v jeziku.

6. Poskušajte presenetiti.

7. Osredotočite se na temo pisanja.

8. Izražajte ideje.

9. Posvetite se pravemu pomenu besed.

10. Veliko berite.

Ker sem zelo radovedna, pa če se še spominjaš: kako si se dokopal do desetih ja in ne pisateljskih zapovedi? Bi jih danes želel kakorkoli spremniti ali s čim dopolniti?

To je obenem verjetno tudi vprašanje na to, ali se da pisanja naučiti. Seveda ne, lahko pa delavnice in priročniki kreativnega pisanja k temu pripomorejo. Prepričan sem, da ne moremo pisati kar tako, brez vsakega predznanja. Človek si ne kupi violino, gre v Filharmonijo in reče, jaz bi pa malo igral z vami ...

No, saj ne gre toliko za zapovedi, poizkušal sem veliko vprašanj reducirati na nekaj pomembnejših. Kot pri vsem priročniku, sem tudi tu poizkušal kombinirati praktično s teoretičnim. Izhajal sem iz sebe, kaj je mene zanimalo, ko sem pričel pisati, delno iz literarnih delavnic, ki jih vodim že vrsto let, nekaj pa seveda iz teorije.

Pozdrav tudi z moje strani. 

Seveda, bi se najprej zahvalila za izbor med letošnjih pet finalistov in možnost, da sem natečaj Urška ter prireditev in vse, kar spada zraven, doživela tudi iz te perspektive - kot finalistka.

Zanima me, kako vas je pot sploh pripeljala do poezije. Kaj je bil glavni razlog, da ste pričeli pisati?

Kje vodim literarne delavnice - vrsto let sem jih v Celjskem literarnem društvu, potem v celjskem mladinskem centru, nekaj časa tudi na I. gimnaziji v Celju, po različnih krajih v Sloveniji v sodelovanju z JSKD, če me povabijo na kakšno šolo preko DSP-ja ...

Maja, živjo!Saj se tikava, kajne ... In najprej še enkrat čestitke za uvrstitev med Urškine finaliste - za to je zaslužna predvsem tvoja dobra poezija.

Hah, ja, kako sem začel pisat ... Bom zapisal anekdoto. Ko sem hodil v osmi razred osnovne šole, so takratne jugoslovanske železnice v časniku Delo objavile razpis za najboljšo zgodbo na temo železnic in prejel sem prvo nagrado. V šoli sem sicer imel pri spisih nekako povprečne ocene, od takrat naprej vedno pet. Khm, no, tisto zgodbo je napisala moja mama :-) A, potem sem si rekel, kaj hudiča ne bi tudi sam pisal bolje in se je začelo.

Pozdravljen, Zoran in dobrodošel na pesem.si. :-)

Glede na to, da si selektor tako pri Urški kot pri seniorjih, me zanima, kakšna je razlika v pisanju med enimi in drugimi. Je res potrebno starostno ločevanje in zakaj? Kakšno možnost za prodor imajo seniorji?

Hvala za odgovor in prijeten večer še naprej.

Ne vem, če imam kak poseben moto pri pisanju, razen tega, da poizkušam pisati čim bolje. Blizu mi je Valeryjeva misel, da poezija ni sestavljena iz čustev, ampak iz besed ... Prav tako geslo Ubi cogito ibi sum - Mislim, tam kjer sem; in to je pri meni zagotovo poezija, ki pa seveda izhaja iz življenja. Če vprašamo starše, kateri otrok jim je najbližje, če jih imajo več, se seveda ne morejo odločiti za enega, enako je z mojimi knjigami. No, prekopiram eno svojih novejših pesmi, napisal sem jo pred kakšnim letom in pol in bo del zbirke z naslovom Melete thanatou.

Melete thanatou

                 Ljubi svojo smrt, če si to zasluži.

Na razpolago imam vse pesmi.

Vsaka ima svoj glas,

svojo tišino, začetek,

konec in eno samo misel,

ta je tvoja skrivnost.

Žrtvoval bi desni sredinec,

verz, da si v neki točki,

preizkušal potrpežljivost

 mestne ulice sredi noči,

naredil eksperiment –

ob obletnici velikih dreves, 

bi jim posekal veje.

Bi mi potem izdala uganko

tvojih ustnic brez besed ...

Hvala ti! Zelo se me je dotaknila.

Medtem ko pišeš odgovore, lahko pogledamo za več Zoranove starejše poezije tudi na tole stran.