Tole je original. Neurejen.

Trije obrisi v polmraku ...

Po napeti podlakti mu polzi potna sraga.
Vrv mu razi po hrbtišču roke
in sploh se ne zmeni za doneče vzklikanje
razgretega občinstva,
ki kot blazina duši
zamolklo dihanje in sopenje.

Z vsake roke, iztegnjene in varno napete,
da mišice izstopajo v počasnem valovanju,
mu obe vrvi podaljšujeta roki,
njuna pot pa s silo zadržuje
dve viseči telesi.

Tam je, da ju čuva,
varuje ju in zanju odgovarja.
On je tisti, ki se ne sme premakniti.
Stalnica v enačbi,
enačaj, okoli katerega potujejo spremenljivke.
On je tisti, ki ne manjka,
brez njega v formi zazeva razdor.
On sanja vse to.

Iz vsake od vrvi kot da poganja vodoravno telo,
ki pod drobnogledom zre v najmanjše delce na tleh,
v naše mozaične okvirčke stvarnosti in prizorov,
brez katerih sami zase ne znamo zatrditi,
da res živimo.

Telesi sta na Sanjalca pritrjeni zgolj z vrvmi, opasanimi visoko nad popkom,
medtem ko se njuna stopala stikajo s Sanjalčevimi. Varno počivajo pri njem
v skupnem središču krožnice,
po kateri kot plamena poplesujeta Iskalca.

Prosto lahko krožita,
dokler so njuna stopala
nepremično zasidrana v Viru.
Ti dve raziskujoči bitji
se spuščata v brezdanje nevarnosti,
da bi obdržali ravnovesje celotne kompozicije.

Sta srce raziskovanja in dosegata vpogled v vse,
od najbolj intimnih do masovno epskih
prizorišč našega duha in delovanja.
Ne moreta živeti brez iskanja in poglabljanja.

Ker se ves čas potapljata in stapljata
v tuje dejanje in nehanje,
ne moreta videti nikamor dlje
od območja njune trenutne pozornosti.
Iskalca sta, ki ju Sanjalec mora in želi na vsak način in ves čas prestrezati.
Njegovi čutili sta in skoznju lahko zadiha.

Eden od Iskalcev ves čas uhaja iz stvari,
medtem ko se drugi stalno potaplja vanje.
Oba sta Sanjalcu neprecenljiva
in oba od njega popolnoma odvisna.

Četudi med seboj povsem nasprotna
po naravi raziskovanja stvarnosti,
sta si Iskalca bližje kot pobratima.
Oba skupaj sta Tretji.

yoyoba