Ej, dragi Duško, kaj si bo mislil šele zadnji človek na Zemlji, ko bo njegovo cvetje v vazi ovenelo, ko bo pojedel juho in ko se mu bo posušila poslednja solza ...

Groteskno humorna je ta tvoja pesem, tisto o umu pa je sploh špica.

Lp A

Hvala draga Andrejka, na krasnom komentaru !

lp s Jadrana,

Duško

Poboža to božje zanimanje za poezijo; poezija je navdih za prihodnost - in tudi primerjanje božjega "delovnega okvira" z gospodinjinjimi malimi veselji ... Navdihujoča poetična domislica,

čestitke,

Ana