Ko temen je človek,v srcu preklet,
do konca življenja kot struna napet.
Za vedno osamljen bo jokal,
za vsako zarezo v srcu bo stokal.

Ker močan je tisti,ki govori,
da je upanje tam,kjer ga ni.
Toda laže sam sebi,ker ve da ni res,
beži v gozdu,kjer ni dreves.

Neustrašnega človeka na svetu pač ni,
ker vsak se vsaj nečesa boji.
Čeprav se na Zemlji mnogo ljudi,
prepričuje,da jih nič ne boli.

In temi se zlahka predaš,
četudi hudobije za enkrat ne znaš.
Toda ni vedno res,da tema je kriva,
za vse krivice,ki jih življenje skriva.

Ker tudi svetloba nedolžna ni,
čeprav se tako nam včasih zdi.
Lepota zavaja,to vsem jasno ni,
toda na koncu nam vsem teče kri.