Počasi, košček za koščkom režem

kožo človeških lastnosti.

Ne vem kaj naj storim

z utrujenimi očmi od

toliko videnega trpljenja?

Ne vem, kaj naj z ušesi in

s počenimi bobniči

od vriskov zlaganih besed?

Rada bi si nadela slepoto in gluhost,

da ne vidim kolone golih ljudi, ki jih je

oropalo brezvestje egoizma, da ne 

slišim kletve mater,

od lakote umirajočih otrok.

Rada bi se sprehodila skozi gozd

med drevesi vstalih iluzij

pokopane človeškosti.

Nekje daleč, v ledenem svetu noči

se rojeva človek, ki svoje oči potaplja

v solze že rojenih.

Nekje daleč, za obzorjem

se vidi črta slutnje

skrivnostnega darovanja 

pozabljene človeškosti. 

branka