A kdaj pomisliš name,
še gledaš stare slike, doživljaš še dotike?
Te še sploh kdaj gane, ko s severnim vetrom ti pošiljam pesmi?
Jim kdaj sploh še prisluhneš in pomisliš da gre zares,
da šelestenje listja in trepetanje brez,
je le še ena pesem, ki zate pišem jo?

Počasi že izgubljam sliko in tvoj glas,
bojim se da ne spomnim se barve tvojih las,
in vsi ti spomini, le iluzije so,
da žuborenje vode ni tvoj šepet,
da to okoli mene izmišljeni je svet…

Še zadnjič pošljem svojo pesem ti, ta tokrat je v slovo.
Te težke dežne kaplje, vihar in črno to nebo,
vse ptice in vso cvetje, veter prinaša ti,
nato še močno sonce,
da sleherni spomin v ognju naj zbledi…

Na, tu imaš še snežni metež in ta veter modri,
za teboj pošiljam ledene sveče in sporočilo v sodri,
naj zakrije zadnja zima,
kar srce že dolgo nima.

roja