Prvi krajec mrzle lune
medlo podrhtava.
Bleda deklica prosojna
lačno ga zaznava.
Tenke roke so ledene,
za njo sled krvava;
v večni želji po toploti
se z upom poigrava.

Leni zdrsi v plesen groba
njene so navade;
brez meja v predrznosti
svet konkubine mlade.
Tisoč petsto štirinajst
let krvave nade ...
To noč vampirka ranjena
luni krajec krade.

Rada vzela bi s seboj
na trdo ga ležišče,
razsvetil ji bo blazni svet,
ki jo v temi išče.
Saj eno noč gor na nebo
srebrne vrne blišče,
še preden k tebi bo prišla
potiho čez dvorišče.

Lidija Brezavšček - kočijaž