Ja, ja, saj polagam lepo

aji iji oji uji eji

padajo iz misli

ne krasim več papirja

zdaj samo še dopopram papriko

da ne bo imela samo barve

da bo pognala

na okope

v puzl položaj

kot padli strelec

ki se še zvija

predno se razširi

in postane dokončna številka

nekje na sredi boja

ki še traja

kot večen čas

ki je daljši od enega

samega človeka

in da odložim trhle kosti

na večno pot

kjer živi večno hodijo

s spominom na mrtvega,

dokler sami ne pristanejo

v istem.

Z aji edi uji oji na spomeniku

nekje v tišini.

IŽ-lev