KP DREKA vozi

se pred nami, sledimo

mu sto na uro.

SMRT ISMETA BAJRAMOVIĆA

Azrael, nadangel smrti,

zaslišal klic je na pomoč,

ko truden od  misij je bridkih

čez Sarajevsko plul nebo.

Decembra, ko ves svet žaluje,

za soncem, skritim za meglo,

potrkala na vrata tvoja,

Bajramović, je Smrt s koso!

Povej nam, Ismet, zdaj, ko prost si,

kako ti je takrat bilo?

Si tisto noč obujal čase

na svojo uporniško mladost,

na dni, ko v Zenici slovel si

kot najnevarnejši falot,

ko mnogo mož si imel pod sabo

in bil si spoštovan gospod?

Šest let si preživel v ječi,

a vendar ti tako hudo

kot zdaj še ni bilo, ta stara

bojna rana, to srebro,

ki v srcu ti tiči od vojne,

to te je ubijalo.

Iz dneva v dan slabotnejši,

zadet od pomirejval in drog,

odločil Ismet nekega se dne

si za mamlivejši izhod.

Vzel neko jutro iz predala

s tresočo roko si svoj kolt,

ah, koliko ljudi je  Ismet

povej pobil tvoj stari kolt?

Skrivnosti zvedeli ne bomo,

odnesel si jo sabo v grob!

A eno zdaj je že gotovo

ustrelil z njim si se v oko...

Povej nam Ismet, zdaj, ko prost si,

kako ti je takrat bilo?

In ko življenje je v trenutku

s tem strelom izgubilo boj,

ko Azrael prišel je mračni

po tvojo dušo in navzgor

si v duhu vzpenjal z njim se naglo,

ko videl svoje si telo,

kako leži v krvavi mlaki,

in vedel si, da ti ne bo

zdaj več služilo kakor prej,

da je končano vse, in zlo,

ki si sejal ga in dobrota,

kar si premogel jo, vse to

bo Alah kmalu položil

na svojo tehtnico in z njo

dosodil bo kam greš naprej:

ali v pekel ali v nebo...

Povej nam Ismet, zdaj, ko prost si,

te je takrat kaj strah bilo?

Matej Krevs