ni morda ravno pravi izraz........ampak, ko počepnem, na um mi pride le....veličastna!

Lp, Pi

Nekoč so naše babice in prababice lulale  stoje. Emancipacija je še vedno visela na drevesih. le kaj se je zgodilo in kaj spremenilo???

Zanimiv začetek pesmi.

lp

Hvala vama!

Vloga ženske v sebi in v družbi je zanimiva. V različnih kulturah se odraža različno. Je vesolje, ki je še neodkrito. Je bog, ki je še neodkrit? :)

Emancipacija je veliko prinesla, a na poti najbrž tudi veliko ranila in odnesla. Preko žensk (nje) isčem sebe in obratno. Nikoli se ne neha. :)

topel pozdrav obema,

Tea

Všeč mi je, na poseben in občutljiv način pripoveduje  žensko usodo. Mislim pa, da se reče lulati stoje (ne v stoje)?

Lp, Ana

Bomo pa lulali stoje. ;)

Fantje, ki lahko delajo vse javno in deklice, ki se morajo skrivati. Je to, da rešiš fantka manj pomembno od tega, da prekršiš pravilo, pri katerem se ne sme lulati stoje? Namesto nagrade kazen. Strese me, vesela sem, da se dotikaš ranljivih področij ženskih pravic - na subtilen način. Še več takih, čestitke,

Ana

Glede na tvoje obiske Bruslja predvidevam, da je inspiracija za pesem vsaj deloma bila Jeanneke Pis. Ko sem leta 1990 obiskal Bruselj, so me domačini napotili do nje, verjetno zato, ker je bila še nova (čepi od 1987). Postavljena je v bistveno bolj zakotni ulici, kot famozni Manneke Pis in celo njena stran na Wikipediji je nenavadno skromna.

Osemdeseta leta so bila leta emancipacije na vseh področjih, zato je bila postavitev takšnega kipa takrat možna (ekvivalent padca berlinskega zidu), a že takoj na začetku devedesetih (in morda že prej) so skrb za "emancipacijo" žensk prevzele kozmetične in modne multinacionalke, in sodobno žensko prepričale, da se prostovoljno ovija v burke "nepogrešljivih" modnih zapovedi, pod krinko sodobnosti, spodobnosti in celo zdravega življenja ...

Čestitke za pesem in hvala ker si me spomnila na Jeanne :)

mislim, da nikomur ne paše, da teče po stegnu ...

biti ženska je privilegij, ki izpuhti v trenutku, ko se želi emancipirati - (družba vselej posameznika tlači) na osebni ravni je spopad s kulturo lahko osvobajajoč in nobena tuta tega (prehoda) ne določa, ali manjša. Svoboda duhovne zavesti je popolnoma izgubila nianse skozi prizme zgornjega župnijskega komentarja o tem kako so ženske nasedle. Veliko pred sranjem prostega trga se je ženska že emancipirala, le spomin še vi/odi tja, kjer ne znamo stati drug na drugem.

drugi del, ali iztek pesem odpira širše kot naj bi se zaprla v zasnovi. to je pesem. Čisti dobitek. najdlje od moralke.

vsi smo v počepu, ker človek ni multinacionalka in v dve školjki naenkrat ne gre, vsaj tako mislimo nekateri.

lp  serigali in bralcem

Ja, Bruselj je bil in še bo inspiracija.

Tudi zgodba, ki si jo navedel, Gregor, je bila del inspiracije. Zlita z današnjim utripom Bruslja in njegove tako človeške kot kulturne pestrosti. In hkrati samoizpraševanja o svoji vlogi v tem svetu in vlogi drugih, ki so na prvi pogled drugačni, a hkrati korak blizu, ki so zrcalo.

Mislim, da pozabljamo, da smo v prvi vrsti ljudje. Živo bitje. Namesto tega si dodajamo take in onake etikete, zato ker je tako lažje predalčkati vsakega posameznika in skupine.

Lahko bi še pisala o tem, kako je ženska tudi v današnji družbi razvrednotena, kljub vsej "emancipaciji". Nekaj tega sta tudi omenila. Pa ne samo ženska. Tudi moški. Po mojem mnenju živita oba v izgubi, v izgubljenem. Zaradi takih in onakih okvirjev, ki jih širša družba "predpisuje".

Ampak naj bo zaenkrat dovolj z moje strani. :) 

Me veseli, da se vaju je pesem dotaknila skozi svoje poglede. :)

lepo popoldne,

Tea