Volinjak
Bukve so slekle
svoje zeleno polnilo
v rjavo rdeč pas poti.
V gladkih deblih vijejo
svoje izpraznjene veje.
Grenko in tiho,
brez svežine nasmeha.
Zdaj ima veter med njimi
gladkejši prehod
in noč jih temneje ovije.
Ob polnoči luna
iz njihovih debel in vej
na zlato skorjo hriba,
piše verze zveriženih senc.
Pod žalik korakom
šušti odpadlo poletje.
Pozdravljena, li, pesem mi je všeč. Morda bi popravila le primero, v kateri predvidljivo praviš: ... kot obraz žene so ob svežino nasmeha ... skušaj najti kaj bolj svežega, pa še:
Bukve so slekle
svoje zeleno polnilo
Lp, Ana
Poslano:
15. 10. 2014 ob 21:54
Spremenjeno:
15. 10. 2014 ob 22:19
Pozdravljena Ana
Mogoče bi pomagala slika .. res so ob zeleno polnilo:)
Primerjava z obrazom žene in svežino nasmeha je povezana tudi z legendo s tega hriba.. ki govori o žal ženi:
http://www.koropedija.si/index.php/Žal_žene,_legenda
In tudi zadnja dva verza jo omenita
lp li
Lepa legenda, ki pa v omenjenih verzih ne pride do izraza. Morda:
V gladkih deblih vijejosvoje izpraznjene veje.
So kot Žal žene,
ki se več ne smejejo.
Pesem govori o jeseni med katero se vplete legenda.
lp li
Dobro rešitev si našla. Ta pesem je slikovit oris jeseni, od krošenj do tal, od videnj do občutja, vse se prepleta, da besede prehajajo v slike in obratno in Žal žene pridajo skrivnosten in čaren pridih. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: li
- 15. 10. 2014 ob 09:09
- Prebrano 980 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 511.8
- Število ocen: 14