štejem

praske ureznine odrgnine

opekline

pravzaprav jih ocenjujem

s prsti merim

iščem najdaljšo razdaljo

nepoškodovane kože med njimi

negibno ležim na kosu lesene stene

sonce suši rane

dolgo zbiram voljo

sprejeti bolečino

potem se premaknem

previdno in počasi

le z eno roko ali nogo

razmočena tkaninasta tapeta odstopa

lebdi v vodi

zalepljena je na deščice iz smrekovine

svetla

peščena

bleščeče peščena barva

slišal sem

tudi puščava je bila nekoč morje

tapeta je groba

neprevidni premik me zaskeli

spet odpre katero od ran

če se ne bom gibal

bom še bolj otrdel

a moram biti pripravljen

na trenutek

ko val spet prevrne steno

takrat se moram obdržati

scefrane deščice ob robu so

kot bodala

kot velik jež

ALI JEŽI PLAVAJO?

čez noč se mi veke zlepijo

dolgo jih močim

da pričakam zarjo

vedno me presune prvi žarek

ki plane čez hrbte valov

še očarljivejša je zvečer

kot olje nežna gladina

se razlije čez obzorje

tisoče bliskov mrgoli

barve se spredajo

v tančico na nebu

v prostrani tišini obsijane praznine

si zamišljam sonce in zemljo

in sebe na točki

ki se potaplja v senco in temo

začutim sunek ogromne majhnosti

samota pljusne čez obraz

grlo se stisne v otožen brezup

dovolj časa imam za odgovor

čemu je ta majhnost sploh pomembna

a če okorni jež plava

in lahko debele gosi dneve in dneve letijo

tudi jaz zmorem

preživeti še eno noč

Milan Novak