Hodijo leta

kot bi bile stonoge

skačejo, se skrivajo

izza betona

praznujejo vsako leto

še en podaljšek

in ne štejem jih več.

Še na tistega sem jezna.

ki me vpraša koliko jih imam.

Nočem več štetja,

naj samo gre naprej,

kakor je v soncu

in zvezdah določeno.

Zemlja se lomi,

brezna se širijo,

barbari uničujejo

kar je človeku svetega.

Trepetam ob dnevu rojstva,

zajočem kot da bi se pravkar rodila.

Prekinem misli,

dokler znova ne čujem

dolgočasnega vprašanja.

Bolj kot do let

mi je do torte,

a ker vem zakaj

mi še do nje več ni.

Od daleč vidim senco

matilde,

mene kako hodim naproti

in počasi zapuščam

to iztrebljeno zemljo.

IŽ-lev