Tudi danes novo branje! Pred sklepnim dejanjem Urške 2014, 17. in 18. 10. 2014 v Slovenj Gradcu, objavljamo besedila nominiranih mladih avtorjev. 

Napovedali smo jih  v  virtualnem večeru, kjer smo gostili mag. Barbaro Rigler, samostojno svetovalko za literarno dejavnost pri JSKD RS. 

Preberite prozni prispevek Antona Jurinčiča,  vsebinsko je precej obsežen. Zaradi lažjega branja ga objavljamo v treh delih. Vabljeni k zanimivemu branju  in  k odzivom na prebrano.

2. del: Šestkovo učenje >>>

Po Svobodnem soncu

Kako so se naši pradedje soočili s silami prve evropske integracije

Prvi del: Perun

 

Božanska vodnica

Šestko je olajšano zavzdihnil, ko je kadeča tekočina privrela iz uda. Praznih misli je opazoval črnino, posuto z zvezdnim prahom, ki je tukaj na dvornem griču ni motila nobena slamnatih streh. Dol v trgu je vse spalo, zavito v morečo tišino pomladne, mrzle nôči. Ob misli na vrnitev med tovariše ga je zajelo drobno nelagodje. Da je zadnjič tukaj. Da poslednjič tu stoji. Ko je pobrskal globlje, je občutje že poniknilo. Segel je dol, ga počasi otresel in spravil v hlače. Odpravil se je proti mogočni gmoti Črtomirjevega hrama. Naslonjen ob težko kovane duri, je zadnjič vdihnil kot britev svež zrak, nato pa jih odsunil. V obraz se je zagnal oblak veselja. Tovariši so peli, bojevniki kleli, dekline popivale. Prek obeh dolgih, bogato obloženih miz, prek odprtega ognjišča in mimo slastnega odojka, prek vsega tega, mu je pogled poletel h knezu. Knez Boris je stal na odru s prestolom in razposajeno vpil, med tem ko se je kneginja pohotno zarežala neslani šali. Njena rdela lica so poskakovala med lesketom žvenka vseh uhanov. Črne oči so gorele. Bledo čelo so ji krasili zlati valovi košatih kodrov, ki so – slap strasti – padali prek slastnega života. Darežljiva nedrja so v polnosti vabeče kimala. Njene mlečne, deške roke so se kitile v carski srebrnini, božajoč hrepenenja boke. Slišal jih je, kako so klicali njegovo moškost, da je globoko sopel, oblit v potu. Nekdo, veliko bliže in veliko grši, je zarjovel, naj se vendar zaloputnejo prekleta vrata in Šestko je spodboden skočil v dvorano. Zapahnjene duri, je ponovno poiskal kneginjo, toda urok je bil zlomljen. Zdaj je bila le še ena izmed mnogoterih lepotic.

Med pijanimi pozdravi teh in onih se je spravil nazaj na svoje mesto. Sedel je med bradato zrelostjo Danimirja; malega brata župana Vladimirja in mladostjo istega župana – bratranca Ajdarja. Klena sinova rodu Viharnika. Ajdar si je mastil dolge panonske brke in se divje petelinil pred sosedi, pljuvajoč vse vprek. Ko je zagledal Šestka, ga je ostró zagrabil ter silil naj se izreče nad glasom njega – gorenjskega slavčka. Šestko se je smejal, pa se ga le s težavo otresel, da bi segel po pivskem rogu. Naredil je globok požirek ter si obrisal peno. Podobe svetih kač, ki so mu v prepletu krasile lica, so ga ošvrknile. Prešinilo ga je na tisto zlovešče občutje izpred vrat. Zdaj se mu je zdelo vse neumna reč, drget, ki ga je bil mraz povzročil. Tukaj, med toplim nazdravljanjem prijateljev in srečnim hrupom knežjega omizja, je bilo jasno, da so nesmrtni bogovi Kranjcem prav posebno mili. Ravno je dovršil misel, ga je Ajdar spet prijel. Kar tulil je v uho: »Aj Šestko, sranje, stari! Povej mi no prekleta baba!? Kaj mi pravi Izidor tu pijani, starina iz Posočja, da boljše od mene našel je piskača?!«

Šestko si je ogledal Izidorja, ki mu je sedel nasproti in se stresal od krohota, skrivajoč svoje nagubane oči pod razbrazdane obrvi starega Trentàrja. Poskušal se je primeža rešiti z vljudnimi besedami, ko ga je otel Borisa poziv. Počasi se je druščina umirila in le tu pa tam je katera od deklin še vrisnila. Knežji par je stal v blišču veličine. Kneginja je v rokah nosila čarobno krašeno broško, Boris pa je spregovoril: »Dragi moji družabniki! Visoki gostje in junaki! Dosti je bilo nocoj izrečenih napitnic in veliko blagoslovov. Pa vendar se mi je žena domislila, da bi počastili enega naših najsrčnejših mož, ki so minulo poletje strli pisani laški zid…«

Glasni žvižgi, žuganja in zakletve zoper laške pse! Knez je pravil dalje: »… doli pri kraju, ki mu Podnanos pravijo. Tukaj mu bo moja ženska izročila, najsrditejšemu med volkodlaki – Norislavu Rjavemu, sinu Amirja in mojemu kosezu!«

Bilo je presenečenih pogledov, ki pa so utopili v navdušenja viharju. Potem je Norislav, tam pri vratih, prav na koncu mize, črn v duši, vstal in odkorakal proti odru. Deževale so čestitke in bodrilni sunki, Norislav pa je strumno stopal po nagrado. Čeprav mu ni ušel na ustnice en sam nasmeh, Šestka ni prevaral. Krute, črne oči so žarele od besnega ponosa. Prejel je, skoraj strgal broško, iz rok kneginje, si jo pripel in ko se je obrnil proti ostalim, ni bilo moč spregledati rose, ki se je nabrala v beločnici. Ajdar je veselo lopnil Šestka: »Aj, si videl sranje!? Jokal bi, nasmehnil pa se nê bo niti rodni mamki!«

Šestko ga je s pestjo v trebuh, rekoč živahno: »Dragi bratec, naše ljube kneginje niti z mezincem ni pogledal! To ti je mož!«

Izgovorjene besede so zdramile Danimirja iz zamaknjenosti. Prvič se je obrnil na tovariše in nekam kislo siknil: »Kaj bo tale razumel o lepi stvari, ko pa mu družbo v koči delata telica in usrana koza! Ni vreden, da bi gledal njeno jasno lice…«

Ajdar je bil presenečen, a ni mogel upreti se navalu smeha, ki je drl iz Šestka. Ta pa je prijel slabovoljnega Danimirja okoli glave in ga prešerno cmoknil po laseh.

»Dober si mi ti, moj bratec! Ali kaj boš zdaj se cmeril in pozabljene stvari obujal. Vendarle se je Norislav izkazal kot junak. Zdaj pa dvigni kupico, da nazdravimo naši vrli kneginji, ki ji je jasna Vesna toliko lepote podarila! HEJ! Preklet pes, boš zapel Ljudmili ali ne!,« je zaključil govor z novim udarcem Ajdarja. Slednji se je komaj otresel nasilja tuje roke, naredil močan požirek, se majavo izravnal in ravno ob vrhuncu splošne evforije vzdihnil:

»Iskal studencev vir sem mili,

V gozdovih sem iskal njih hram,

Kjer vile pele so iskreče,

lepoto jasno videl bom…«

Prve glave so se umirile; oči so zagorele.

»Prehodil mnogo sem v sili,

Ljudi sem spraševal zdaj kam,

Sem jokal in trpel dehteče

Usodo prepustil sem psom…«

Dvorana je omamljena v slovesno zbranost.

»Vrnil sem poraženec se gnili,

Pred svetom grabil me je sram,

In tam zagledal sem blesteče,

…….«

Vse so visele na Ajdarjevih ustnicah. On, do sedaj zaprtih vek, jih je priprl in se razgledal. Na obrazu se mu je risala samovšečnost. Ljudstvo pa, kot uročeno, čaka novih verzov. Končati; »In srečal najlepšo vseh dekličev, vrlo nam Ljudomilo! Aj!«

Pokalo je. Na nogah so kričali hvalnice in se nalivali prek vseh meja. V hitrem taktu se je razposajenost raztreščila v božansko razbesnenje! Udarile so bojne pesmi iz tulečih grl in tisti o Viharniku pritegnil je celo čemerni Danimir. Vse skupaj je moralo požreti že kar lep kos časa, saj je bil med tem Izidor uspešno obranil mnenje, da ga ni boljšega leka zoper ostre kremplje mraza, kakor krava in drobnica v izbi, in to dvakrat. Vmes je od nekod prineslo in odneslo Iztoka, ki se je kot pravi mladec širokoustil in ob vsaki novi zgodovini z golimi rokami pokončal več Lahov. Čeprav otrok Svaruna, se je, v kratkem času med kosezi, preobrazil v mlečnozobo podvojenost vzornika – Ajdara. Šestko ni več strpel. Mehur je že močno pritiskal in moral je vstati. Z eno roko naslonjen na Danimirja, z drugo pa v zraku, saj je Ajdarja že kdaj odplaknila medica, se je opotekal k steni, kjer so kot okras viseli ščiti in ostala bojna krama. S čelom naslonjen na raskav les je potegnil ven svoj ud in se v sreči olajšal. Ko se je obrnil spet k omizju, je lahko megleno videl Izidorja, starega in golega, na tem, da oropan svojega dekleta, naskoči mladega koštruna. Drugod se je še kar naprej napijalo in marsikaterega junaka je premagala pijača, da je prešerne volje zgrmel tja dol pod mizo. Tik preden je sedel, je Šestka Danimir vznemirjeno pogledal in nato pobruhal klop. Šestko se je opešano nasmehnil in obstal pretresen. Skozi dim zavese Kersnikove zabave, prav na drugi strani dvora, ga je udarila podoba na iskrivo punčko. Ki je nesramno vijugala med družbo in pohujšljivo gledala prav njega. Sveta Kača pomagalka! Srce je udarilo v grlo. Njene izvrstno gole izbokline! Temačni kodri so ji telesce ovijali v dražljivem lesku. Njeni rogovi so se pohotno dvigali v vse smeri. Kot obseden je planil, a se je pohujšljiva deklica bila med tem že zmuznila k glavnim vratom. Podarila mu je smehljaj snežno belih zob in smuknila v črno. Koža se mu je naježila. Besno je podrl moža, ki mu je prekrižal pot. Vihral je proti vratom in se ustavil šele v objemu ledenega mrazu. Počasi se je iz črnine zrisala zaspana pokrajina. Zvezde so se okrepile, dokler niso žarele nenavadno blizu. In tam, med hišami, se je bleščala njena medeninasta postava. Zagnal se je in videl, kako se nagajivo izmika. Skakljala je kot srnica in plazila kakor kneginja, črna kot brezna dno, bela kot noseči mesec. Nenadoma se je ustavila. Bil je rečni breg, toda šumenja ni! Videl je kodravo peno, videl valove temne Save. Stala je – sveta Kača, Krava, Žena.

Lovil je sapo. Teklo je od njega. Stresal ga je mraz. Kolena so klecàla. Ona pa se je nasmehnila. Pridi, je dejala in v čudovitem loku skočila v tolmun.

Pognal se je; padel v globino. Tema ga je oblivala in videl je njene vzorce, vzorce noči, ki so švigali pod njim kakor kače ali strele, se zvijali v kvadrate, kroge in dolgo lomljene črte, sem pa tja in sem pa tja ter spet nazaj, dolgo, naprej, nazaj, levo in na desno, nato pa so se združevale in premikale ter dobivale tipalke ali vzporednice in nove kroge iz katerih so rasle drugačne oblike ali glave med vratovi, srne ali konji, ki so divjali in tekli proti njemu ali stran in se ustavljali ter spet zaganjali v volkove in medvede, košute, srne in bojevnike in nad vsemi je kraljevala lepa kneginja, velika kača in divja gospa Belouška, ga vabila, ga vodila, se zvijala in gledala, nadaljevala ples naprej, naprej v velike dvore podzemnega sveta, kjer domuje kosmati Veles in ima svoja bogastva rogati Černibog in tam ga je zapeljala med zlatom in čeladami, meči ali kupami ter vse do majhne zlate skrinjice, katera se je pred Najvišjo odprla sama in v kateri je čisto miren, škrlatno oblazinjen spal, v žlahtne obročke okovan, mogočni rog Gospodarja vseh živali.

2. del: Šestkovo učenje >>>

 

Gregor Grešak

Komentiranje je zaprto!