Pozdravljeni, dragi člani in barlci Pesem.si. Prihaja sklepno dejanje Urške 2014, festivala mlade literature, ki se bo 17. in 18. 10. 2014 odvijal v Slovenj Gradcu. V dogovoru z nominiranimi avtorji in JSKD RS bomo na Pesem.si objavili dela nominiranih avtorjev, ki se strinjajo z objavo svojih del v tem mediju. 

Napovedali smo ga že v včerajšnjem virtualnem večeru, kjer smo gostili mag. Barbaro Rigler, samostojno svetovalko za literarno dejavnost pri JSKD RS. 

Kot prvega predstavljamo Aleksandra Vogrinca s petnajst pesmimi. Vabljeni k branju poezije in tudi k odzivom nanjo. 

 

1.

Približati in se oddaljiti v eni sami potezi.

Hkrati razkriješ, kar prikriješ.

Tečeš, tečeš in stojiš.

Hodiš, blebečeš, obnemiš.

V levo greš na desno, poti gor so dol.

Presmešno v srce, v srce preresno seješ kamne,

žanješ sanje blodečih volkov.

Iskrivi divjadi lov ne ukrade apetita,

ko siti planejo domov, stoje v suhi piš,

v hladno svečo, kjer brezkalorično goriš.

 

2.

 

Narisano nebo, kot iz pravljic,

spodaj mesto, letečih, neutrudnih mravljic.

Dve skrajnosti mi objema oko,

v večnosti vsi trenutki umro.

Neutrudna mravljica pa še kar vlači ogromen kos kruha,

ter se po začrtani poti slači brez posluha.

 

3.

 

Ščinkavcu bele proge danes ukradem,

v večer ga počakam, pod brajdo popadem.

Jutri ne bom letel brez belih prog,

jutri ne bi živel brez svojih zablod.

Predrzno hihitaje, malopridno in skakljaje

je ščinkavec le iskal si preživetja.

Otroško igraje in očividno brez predaje

je ptič le grabil si poletja.

 

 

4.

 

Sedel je na zgornjo vejo, pa odletel frfotaje.

Planil je tokraj čez vse ograje

in jaz le nemo zrem njegov prihod.

Kakšen gost, kako okruten stvor zablod,

ki v življenje se vleče, kot kača iz pod brezvestne ječe.

Črno leti njegova razbeljena ost,

drevesa ruje, od povsod jih s sabo vlači;

-črna drevesa v spenjeni mtvači.

 

5.

 

Smreka z lastno identiteto.

Razlikuje se.

Veje žene v senco.

Živi in je prepoznana.

Hira, v bistvu živa pokopana.

 

 

6.

 

Koliko skokov še bo zavrlo telo in kdaj bom končno jaz zavrgel njega?

Saj je na trenutke smešno, a povečini nas razjeda jedka snov naših vesolij.

Življenje brez drogov, brez smerokazov in zastav.

Živeti brez dolgov, brez dokazov in predstav.

Naj bo torej misel še enkrat mišljena in čustvo zavrto,

naj bo čustvo odstrto premišljanje v smisel.

Brezimnost zelenjadi, brezvladje premikajočega obzorja živih in letečih,

aneks vgaslega motorja pri vseh tako blodečih.

Pot gre po svoji poti in zgleda, da še stvarstvo je pri tem ne zmoti.

Pot v samoti, čustveno prežvekana na tisoči način; čustvo, čustvo, miselnat zločin.

 

 

7.

 

Kje sem, če ne tam čez v rjavi barvi pomladnega griča,

ki kipi čez mestno onesnaženje?

Kako znaš rjava vselej biti na mestu?

Nikoli premalo, nikoli preveč.

Možgani pa bodo že vedeli za bistvo nesreč.

Vse si le domišljam, venomer prijetno.

Vse si sam osmišljam, nikakor bogokletno.

 

 

8.

 

Danes mi zelo prizanaša, in sprašujem se, ali kaj prikriva.

Vrana me spet skoz veter prenaša, da poiščem jo, če še le kje biva.

Pot je prva lepa, jasna in otročje lahka, jutro miži.

Nato pojavi sila se naklepa, vsa kratka in bedasto sladka,

zdaj se jutro prebudi.

Navsezgodaj izropane milosti peresnega bivanja,

sem v tej črni ptici znova deležen.

Zdaj letam, ogibam se prerivanja,

z vseh strani, prelepo vprežen.

9.

 

V svoji preprostosti si uničila najtrše vezi.

Utapljala si skale, osamljenim užitkom pletla skrbi.

Tako samozavestno vladaš neskladjem,

da te komaj ponotranjeni, že oživijo.

Še sama, le s svojim ozadjem,

se vlečeš in vežeš, vedoč za vizijo.

 

 

10.

 

S pesmijo ustvarjam anti-pesem in kot kaže je tista ta prava.

Ustvarjam anti-misli, ki jih kliče tuja slava.

Kje je moje nasprotje? Proti-duh, ki bi mi nastavljal zrcalo?

Ne vidim ga, le sam sebe projeciram skoz to malo skropocalo.

S svojo prosojnostjo se bližam lastnostim valov.

Delec sem, ki sprejel je pot domov.

11.

 

Kako uživam tvoj prvinski takt.

Šamanov boben, stari artefakt.

Duša v tebi sanje odpleše.

Prastari boben, srce se trese.

Neskončno je v tebi skrite moči.

Ta mali boben, ritem noči.

Vsi hitimo v sladko prabit.

Ritem zemljé, odvezana nit.

Zdaj pa naenkrat sem prabitni takt.

Šamanov boben, stari artefakt.

Sen sedaj s telesom pleše.

Prastari boben, zdaj duša se trese.

Ti pa kar udarjaš naš dobrobit.

Ritem zemljé, večnosti nit.

 

12.

 

Moj vrat je dobro zavarovan, glava je povita.

Beli hlad tja čez ravan, kjer duša v žalost je pribita.

Otožen je ta pogled, ki v občestvo nemo zre,

otožne te oči s katerimi nas žre.

Vrat je dobro zavarovan,

hlad le zase brije na ta dan.

Žeblji prek lopatic v mehko tkivo,

zgnije končno naj vse živo.

Trohnoba se iskri, plesen in vročina,

življenje na odpadu išče si spomina.

 

13.

 

Danes spet vse tiho, belo in nedolžno.

Zemlja spet obsuta s snegom,

breg za bregom,

spet vse tiho, belo in pobožno.

Tudi jaz sem danes pustil greh.

Duša stoče novih si zakladov,

iščoč si svet iz teh prepadov,

tudi jaz sem danes le za smeh.

 

 

14.

 

Danes pada dež in jaz le berem.

Kako je prijetno.

Nastežaj odprto okno v dež

mi napaja duha s čudno tišino

in nasmešek se tiho prikrade kar sam.

Danes je vse mokro in moker sem jaz

od teh življenjskih napojev,

slajših od v ključavnico zaprtega medu.

Tiho, tiho, najtišje letam danes

po vseh bregovih mojega neba,

po prepadih in vrhovih mojega srca.

 

 

15.

 

Zasadil sem življenjskega upanja

v brezkončni prsti ljubezni.

Najdite, semena naravnega zaupanja,

pribežališče v zemlji trpežni.

 

 

Gregor Grešak

Komentiranje je zaprto!