da duše ni
tako kot ni on nikoli zdrsnil po boku navzdol
kot se tančica ni mogla zatresti
v zvenu najinih besed
odstirati je pozabljeni glagol
modrih žena vzhoda in zahoda
v čarobnih zvarkih so talile pomen
da so moški pili pred bitkami svojega življenja
in po njih
vse lune zbrane v predpasnik mojega doma
vsi mali prestopajoči se možiclji
vse zakopane strasti
kričali ste vame
da smo konec koncev le zemlja
prilepljena na kosti
ampak zdaj
tik preden zvem
ali bo treba zaspati
se vseeno sprašujem
ali ni vendarle nekdo nekaj malega dihnil v nas

Polona Campolunghi Pegan