Vem, jesen je.

Danes sem samo svoja.

Umiram na obroke

in plačujem dolg

v enkratnem znesku.

Nekdo mora imeti

nekaj od tega.

Samo sebe pa bom vtaknila v tole pesem.

Pritisnjena sem ob zid

in glavi dovolim,

da počiva na kolenih.

Vsake toliko se skrijem

in precej časa mine

preden se najdem.

Včasih obtičim.

In takrat zmagujem.

Dovolim si,

več ur,

sedeti na tleh

in opazovati svoj odsev

v ekranu.

Nikoli mi ne gre na smeh,

čeprav si zrem v oči.

Predpražnika nimam.

Ni vstopov,

ni izhodov.

Sem pod strogim varovanjem.

Nadzorujem se s kirurško natančnostjo.

Vsake toliko skočim

čez balkon

v mladost.

Oblečene imam tiste hlače,

ki spominjajo na krizanteme.

Tudi danes jih bom oblekla,

ko bom čepela ob tebi

in ti prižigala svečo.

Dežujem.

Veš, jesen je.

Martina Pavlin-Essentia