Morda smo mi
nebo oblakom
gledajo nas
kako potujemo nad njimi

obok nad nami
so tla za njih
tam podrsavajo
beli in svetli
ob naših veseljih
temni od žalosti in bolečin

če smo mi svod nad njimi
dežujemo
solze in znoj
snežimo
kristalne in ledene misli
razblinijo se ob toploti
enega sonca
ker vse iz nas odseva vanj
od tu
kjer včasih mislimo

da smo nebo

dokler bo

le zrno s kalčkom žalosti

bomo živeli spodaj

razdrobljeni

v oblakih

marsikdaj

pi - irena p.