Zamišljen v svoj svet

vozi kolesar po sivi cesti v svet
v ušesih slušalke
v glavi megla
za njim v gostilni, prijatelj,
pijan okoli miz ropota.

Ni daleč dom
in postelja
v kateri lahko bo prespal
samo, da odvijuga to kratko pot
domov.

Vsak dan prevozi to pot
(ni vredno reči – da trezen)
zato se počuti na njej kot doma.
Vsaka luknja mu je znana
vsak ovinek domač,
zato lahko ponoči
(pijan kot krava)
vozi brez luči – tipajoč…

Da mu je lažje
in da se malo dvigne težka megla,
ki mu po glavi plava,
s slušalko v ušesu
odganja nočni strah.

Ni daleč dom
in v glavi je megla,
zato lahko ovinek preseka
- bo prej doma.

Izza ovinka avto pripelje
pozna je ura
do mesta se s praznovanja
dolgo pelje.
Ko nihče ne pričakuje
mu pred avto
temna senca zapelje
prestrašen
odvije volan
na zavoro skoči voznik,
kot da je od samega kometa poslan,
pločevina krivi se,
okno se v hipu zdrobi.

Tišina

Zvito kolo leži ob cesti
nič krivo
zadnji kilometer je v svojem življenju
zvozilo.

Na cesti je še eno življenje ugasnilo.

V časopisu zjutraj
MASTEN NASLOV
Šok – našega ljubega, vedno previdnega prijatelja
ponoči povozil je
nek mestni štor…

Tomaž Jevšenak