Brezmejna lepota v senci noči,

ko vitez na konju v temo hiti.

Ga pot je vodila že mnoga leta,

sonce in luna,oba sta mu sveta.

Pa zdaj le silhueta,

po zraku spet leta.

V temi mogočni,

njegovi koraki odločni.

Se plašč mu ovija okoli nog,

ko se oglasi glasen rog.

Veter ima krila,

jadra kakor morska vila.

Zdaj pa zagleda vojsko prekleto,

vodilo jim temna je noč.

Vse srce bilo jim je odvzeto

in vrženo proč.

Kralja svetlobe k sebi vabijo,

saj hranijo se le z dobroto.

In na moč njegovo pozabijo,

da bi si človek mislil,da gre za pomoto.

Ko krasen mladenič,še mlad je in zal,

na konju svojem obmiroval.

Zdaj veter šepetaje izrekel besede,

ki za preklete polne so zmede.

Zdaj zora napoči v trenutku,

ko konj se povzpne na zadnje noge.

Vitez preda se občutku,

ko dobrota napolne mu srce.

V mislih pa si ponavlja skoz in skoz besede vetra:Zlata luna.

BlackRose(Leona)