Kaj sem delala

nič, cunje sem zlagala,

jih na  vročem gladila,

da so sproti izginjale gube,

kot da je v življenju vse popolno,

kot da je povsod kamor

mislim pogledati in se dotakniti

čisto gladko,

niti malo nagubano.

Tako polnim omaro,

v kateri bo čez teden dni

znova večinoma zmučkanega

od dajanja noter in

jemanja ven.

Vodijo me vsakdanji koraki

in avtomatsko se prestavljam

kakor figura na šahovnici,

na vsako polje en korak,

obstanem šele zvečer

ko mi noč zapre oči

in ni več sanj,

morda namesto mene

sanja nekdo drug.

Ne vem kako sem,

ne vem niti če sem.

Morda me že davno ni,

jaz samo še gledam

in mislim da sem še,

v resnici sem samo še

eno izgubljeno jagnje,

ki išče čredo,

ki sem jo izgubila.

Včasih sem črna

in se mi bližina umika,

kadar sem bela

me dajejo nazaj

na prejšnji položaj.

Nisem odlično,

nekako  eksistenčno

prilično zemeljsko,

ker pač samo sem.

Preprosto.

Sem ker sem.

IŽ-lev