Se nisem dal v tuje oje včeraj vpreči,

že v ušesih brezmejno slavje poje,

saj vid je segel dalj čez meje svoje,

da zdaj vsi na poti, glej smo v sreči.

Poslednje se navzven obračajo reči,

ko zaorjem z zlatim ralom v vesolje

za dobro vseh, da obrodi nam polje,

ker vendar vem kako je s plugom streči:

modro iz brazd naj klije nam svetinja.

Resnična moč izpeta vsa v sonetu

prešerne rime, da se polni skrinja –

mi  varuhinje jutri vsemu svetu,

ker šteješ mi kot dobra gospodinja,

veljava sreče tuja bo žvenketu.

Alboje