vrstica dialoga
o zamiranju civilizacije
je obvisela
na krilih stegozavrov
bežečih iz enciklopedije
krvniki dneva
barvajo nočne želje
s sajasto burjo
ki obrazom natika maske

urniki zamujajo
zaradi svetlobnih efektov
na kamenčkih v peščeni uri
za njihov molk bi dala
življenje in smrt
žal pa nimam niti sekunde
v očeh imam podrt kegelj
in v žepu neveljaven
potni list za večnost

pozabljena sol v gubi kože
daje okus tisočletju
do trenutka ko so
skuhali božji delec
v resnici odmev kotaljenja
z lopatke prvega
človeškega otroka
ki nikoli ni iskal juter

modricvet