Kaj se to razlega iz Leva,

da se vsa Ljubljana stresa?

Čuj, nocoj ciganska svatba

to iz Leva se razlega.

Prišli v belih avtih svatje,

prišla ženin in nevesta

v dolgi beli limuzini -

dolga jima naj bo sreča

in otrok obilo, zdravja

ter miru na stara leta.

Pod lestenci tam v dvorani

pleše kolo čudna četa:

babica s cigaro v roki,

zraven nje brkati deda,

pa otroci črnolasi

in prsata vmes mladenka,

še matrona Zuhra Brajdič

se je v kolu zavrtela;

vsi se zibajo kot nori,

nasmejana je nevesta,

cvilijo ciganske gosli

in harmonika popeva,

kot da mu nocoj je zadnjič

boben glasno se razlega.

Sredi godbe v prostor vstopi

lepi šlager pjevač Kemal,

pa zapoje kakor slavček:

"Ajde more koj romesa"...

že krog njega nek pijani

svat kriči refren ves zmešan

pa na glavo vmes cel čas mu 

bankovce zelene stresa;

vse je v zraku, vsi na nogah,

poden škripa in odmeva

v ritmu muzike ciganske

zibljejo se vsa telesa.

Tam pri vratih pa osebje

budno pazi jih in gleda,

da izpolnjene vse želje

jim bile bi kot je treba;

ko napoči ura polnoč

ugasnejo se kar naenkrat

vse luči in zdajci v prostor

vstopita mi dva postreščka

z belo torto na vozičku,

s petnadstropno torto v svečah.

Nož, po starem običaju,

si delita mož in žena,

ko zarežeta v torto

završi dvorana cela,

v tem pristopi k njima naglo

lepi šlager pjevač Kemal,

pa zapoje še poslednjič:

"Ajde more koj romesa..."

Vse je v zraku, vsi na nogah,

poden škripa in odmeva,

nad hotelom Lev še luna

tam na nebu pleše bela,

vse do zore z njo plesala

druga zvezdna so telesa.

Matej Krevs