V parku drevesa enakomerno posejana.

Trava je že podivjala in pritlikave

marelice so komaj še pribite na vejevje.

Vsak njihov padec kliče moj pogled,

po tem, kar sem nezamenljivo jaz.

Po vseh nemirnih znamenjih in skrajnostih,

ki jim pripadam in jih nosim.

Vse izgleda kot takrat, in nobena barva

se ne izkaže za resnično, nobeno pričakovanje

nima oprijema. Časi se menjajo in vse

bolj izčrpani so načini. Našel sem mesto

v tej zaprti coni, kjer porazi in poškodbe

visijo na varni razdalji,

in ni utrujenih odzdravov tujega glasu.

V hodnikih prihodov in odhajanj štejem

svoje dobe in imena ustnic,

ki vlečejo mojo sramoto.

Življenje nima koncev in začetkov.

Včasih se posledica zgodi pred vzrokom.

In vsa nepredvidljivost trajanja je v tem,

da vedno traja;

neglede na to, kam kdo prihaja in kaj postaja;

kdo se dogaja komu, kdo umira in kdo moli.

log