Nisem sama

nobeno noč.

Žarnica, ki gori,

mi dela družbo

in postali sva duet.

Beli ekran srka vase

kot najmočnejši sesalec,

da za sabo ne pusti

niti ene same drobtine.

Skelet položen v dtžo,

ki piše, mišice napete

ravno toliko, da dosežem črke.

Misli dajem na prazen list elektronike.

Tiho je...

tišina se je razlezla

in postala sem še bolj tiho.

Kot da sedim v gledališču,

kjer ne smem motiti igre,

niti imeti vklopljenega mobitela.

Z ničemer ne motim tišine.

Je pa hrabra, da se sama poda

vsako noč na svoj temni obhod.

Močnejša je od mojih besed

in ena tretjina prazne torte je njena,

 ostalo se razdeli med ljudi, ko so budni.

Nisem povprečna.

Več ne sanjam,

samo zapiram in odpiram oči,

kakor velike punčke iz plastike.

IŽ-lev