Opojna krajina dar živi razliva

na robu socialnem beraških vrednot,

do vsake zaplate vselej darežljiva

brezčasna ljubezen, vrlina sirot.

V socvetju naju, da milje obudiva

z usedline spomina davnih tihot,

kjer sonce posveti čez prag in čez plot.

Ponosen ti pesnik, si v verzih se učil,

za doto življenja v barvi objema,

bi mavrico vročil in jo poročil,

ker v duši ti vera ni gluhonema,

si kapljo dežja od oblaka beračil,

da rožca se vsaka k srcu prižema.

Alboje