Jeklene ptice drsijo po nebu.
Kot papirnati zmaji,
ki so izgubili barvo
in smisel.
S helebardno ostrino
se dotikajo glav.
V vetrnem ječanju
se krčijo misli.
Deževje lega na
kamnite prte.
Boža njihov hlad in
izpira iztegnjene dlani.
Tanka črta
loči življenja.
Z zaprtimi očmi
človek vidi barve
od znotraj.
Čuti težo
zatohlih grl,
ki molčijo.
Vanj se je zakoreninil čas
in notranji jok.
Skozi razpoke
ga je še vedno slišati.
Veje izpod ruševin
ranjenih domov.
Žive slike smrtnosti.
Mene zmotita verza:
Na robu življenja
človek umira stoje.
Mislim, da bi lahko povedala bolj detajlno (manj klišejsko). Kaj meniš?
Lp, Ana
Ana, hvala za odziv. Veliko mi pomeni.
V vojni, ob bombnem napadu, ljudje ostajajo na svojih domovih, kljub tveganju, da bodo prav tam izgubili svoje življenje. Nemara pa je to želja vsakega-umreti doma, na svojem domu.
Nekako skušam preoblikovati verza:
npr.
Tanka je črta,
ki loči življenja
in pušča za sabo globoko sled,
kjer človek, z zaprtimi očmi,
vidi barve od znotraj.
Tanka je črta,
ki loči življenja.
Za sabo pušča globoko sled,
kjer človek med svojimi stenami
vidi barve od znotraj
Ana, kaj meniš?
lp, Essentia
Hm, kaj pa
Tanka črta
loči življenja.
Z zaprtimi očmi
človek vidi barve
od znotraj.
"Tanka črta" mi je danes prišla na misel, ker lahko predstavlja mejo med državami (in) oziroma mejo med življenjem in smrtjo. Ta je res tanka ...
Ana, mislim da verz, ki ga predlagaš, pove dovolj in hkrati dopušča bralcu lastno interpretacijo. Popravljam. Hvala za pomoč!
lp, Essentia
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!