Poeta bolečina prosi,
da v solzah izlije srečo,
žalost vpija v sebe,
kot plamen topi vosek v svečo.
Ne more srečen človek
pesmi zapisati, ker sreča se
kot zvezda sveti, da ne vidi v temo,
kjer žalost se kopiči.
Sreča frfota kot ptič na veji,
lovi le svojo srečno zvezdo,
žalost ignorira,
težave vse preskoči.
A kar pusti za sabo,
namesto njega,
nekdo prevzel bo vso sivino,
ki jo vsrkal bo v sebe
kot opojno doktrino.
Razlika je očitna,
žalost se od sreče
vedno bolj odmika,
a vendar v sožitju živita.

nena