Oditi domov,

kjerkoli,

kdajkoli,

samo v mislih

zgraditi stene

in nad glavo streho,

tam kjer ni ceste

in je edina pot tista,

ki jo ubereš sam,

malica v zavetišču

enkrat na dan,

narobe obrnjen klobuk

v prošnji za cekine

in stara teta ki misli

da bo rešila pol sveta

ko  pri izhodu iz trgovine

podari majhen sendvič

s posebno klobaso.

Treba je prosjačit

drugače ne gre

čeprav se ponižaš

in pomanjšaš samega sebe.

Pridi, rasti.

IŽ-lev