Hodim po stopnišču
svojega vsakdana,
priklonim se sosedom iza vrta,
da opazim jih želijo,
ko sledijo mi z očmi.
Kot temne sence mi sledijo,
da ledeni v žilah kri,
oči steklijo se od mraza
kot da zima trka v srce.
V pisano jesen odeta duša,
v barvah mavrice kriči,
hočem še hoditi,
v soju zvezdnatih noči.
Še z nasmehom jutra čakam,
veselim se dni,
ko jih jesen obarva
v paleto pisanih stopinj.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nena
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!