Morda nekoč, nekje, kjer poti so še neprehojene,kjer bistra reka češe zelene bregove,kjer vetrič igra se v njegovih lasehtam on gleda v nebo in se sprašuje. Ne ve, da je morda prav ona tam, ki tudi strmi v nebo,strmi v ptice, gleda se v srebrno reko,pa čeprav se še nista srečala, mogoče se tudi nikoli ne bosta,oba v sebi čutita prisotnost po skupni sreči. Kot samotar vsak po svoje še vedno bosta živela,a le drobcen trenutek spremeni lahko, da bi se ujela,da bi lahko z roko v roki po skupnih poteh hodila,da se nebi nikoli razdvojila.