SAMOTARJA

Morda nekoč, nekje, kjer poti so še neprehojene,
kjer bistra reka češe zelene bregove,
kjer vetrič igra se v njegovih laseh
tam on gleda v nebo in se sprašuje.
 
Ne ve, da je morda prav ona tam, ki tudi strmi v nebo,
strmi v ptice, gleda se v srebrno reko,
pa čeprav se še nista srečala, mogoče se tudi nikoli ne bosta,
oba v sebi čutita prisotnost po skupni sreči.
 
Kot samotar vsak po svoje še vedno bosta živela,
a le drobcen trenutek spremeni lahko, da bi se ujela,
da bi lahko z roko v roki po skupnih poteh hodila,
da se nebi nikoli razdvojila.
 
 
 
 
 
 
 
 
 

V.M.

Komentiranje je zaprto!

V.M.
Napisal/a: V.M.

Pesmi

  • 16. 09. 2014 ob 15:29
  • Prebrano 489 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 130.06
  • Število ocen: 5

Zastavica