V parku so drevesa enakomerno posejana,

megla je pohodila zemljo, trava je že podivjala

in pritljikave marelice so komaj še pribite na

vejevje. Vsak njihov padec kliče in pozdravlja

moj pogled, po tem, kar sem nezamenljivo jaz;

po vseh nemirnih znamenjih in skrajnostih,

ki jim pripadam in jih nosim. In vse izgleda kot

takrat. Nobena barva ni več resnična, nobeno

pričakovanje nima oprijema.

Našel sem mesto v te zaprti coni, kjer so vsi

porazi in poškodbe na varni razdalji, in nikjer

ni tujega glasu. Učlovečen sem z odsevi drugih;

v hodnikih prihodov in odhajanj štejem svoje

dobe in imena ustnic, ki vlečejo mojo samoto.

Časi se menjajo in vse bolj izčrpani so načini.

Enkrat je treba prižgati prvo vžigalico vsakega

velikega ognja – enkrat je treba tiho zapreti

vrata starih sob, se vkrcati na vlak z neznano

destinacijo in se odpeljati v negotovost jutra;

začetku tako blizu, da je viden konec.

log