NE SOLO, ZBOR

Prste sem upognila

v vse smeri

in pustila lačnim,

da so grizljali,

žejnim ,

da so sesali.

Prekratke sem

hitro izgubila.

 

 

Zdaj prazna skovikam,

kličem glas,

ki bi ob boku tulil kvišku,

k visokim drevesom,

v mogočne krošnje,

razvejane in polne.

Morda pesmi zbora uspe

dotaknit višave

in zvetriti vejevje,

deblu umiti pogled,

da pade kakšen sadež

tudi med ducate nas

na trda tla.

 

 

Neni

Komentiranje je zaprto!

Neni
Napisal/a: Neni

Pesmi

  • 16. 09. 2014 ob 09:10
  • Prebrano 551 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 381.76
  • Število ocen: 14

Zastavica