NE SOLO, ZBOR
Prste sem upognila
v vse smeri
in pustila lačnim,
da so grizljali,
žejnim ,
da so sesali.
Prekratke sem
hitro izgubila.
Zdaj prazna skovikam,
kličem glas,
ki bi ob boku tulil kvišku,
k visokim drevesom,
v mogočne krošnje,
razvejane in polne.
Morda pesmi zbora uspe
dotaknit višave
in zvetriti vejevje,
deblu umiti pogled,
da pade kakšen sadež
tudi med ducate nas
na trda tla.
Neni
Napisal/a: Neni
Pesmi
- 16. 09. 2014 ob 09:10
- Prebrano 551 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 381.76
- Število ocen: 14