Pozno poletno popoldne

se preveša v mlado jesen,

čez dolino se vijem po cesti do tebe,

gaj vabi na ogled,

mene pa nekaj podi.

Zelene veje beže,

ob strani izginjajo za menoj,

 temni se v zgodnjem večeru.

Samo zato, da mi rečeš,

ne me razumeti  narobe.

Siva glava nerodna,

tu ni kaj razumeti,

da se imava rada od prvega dne,

saj veš, sva si všeč in jako naklonjena,

ja, vmes je bilo nevarno zelo,

bi lahko postalo nespodobno in vroče,

pod pretvezo božje poti,

v majhnem fičku do lurške matere božje,

še zdaj te vidim na višku življenske moči,

za barvnimi stekli sij nebeške luči,

takrat si bil ves iz mesa in krvi.

Hvaležno zdaj zrem nazaj,

od vseh mojih ljubezni,

se samo ob tebi pogrejem,

z vsemi ostalimi

stojim na pogorišču strasti.

V kraju nepravem in napačnem položaju,

sva že od prvega dne.

A tebe še zdaj tako zelo skrbi,

kaj bodo rekli ljudje,

ne bi rad slišal pred smrtjo,

kaj ti imam povedati jaz?

Bog se nama od zgoraj

tako samo še smeji.

lin