okuženo seme
Do kosti sem slekla življenje,
zapustila razsodnost
in prišla v stanje
duševnega hiranja.
Le še zapuščeno,
utrgano klasje sem,
ki počasi veni.
Suhi cvet,
ki mu odhaja glas.
Izdihuje še svoj zadnji obris.
A v postano vodo,
je nekdo nalil hormon cveta.
Postala sem življenje.
Z nohti zdaj grebem po zemlji.
Iščem seme svoje duše,
kaljivo zrnje,
da zgradim upanje.
V temno dušo
prodirajo delci svetlobe
v semenih
pa je zapisano sporočilo
"ne okužite ponovno
želje po luči."
Poslano:
14. 09. 2014 ob 15:44
Spremenjeno:
14. 09. 2014 ob 15:49
ali pa tale, ki je mnogo zgovornejša :) Tale tvoja pesem je kot premog - lahko je zaklad. bogata (zrela!) izpoved v kateri se čuti pesnico. lp
....veliko bolje od prve variante
Res je, da iščemo svojo pravo seme in zmeraj ko pade na dobro zemljo se izrodi. Le zakaj?
Lp :)
morda - zaradi pričakovanj, nemara pa še bolj zaradi ostalih (na oko) 7 miljard jazov. (semen) Morda!
Hvala za komentarje Jure in hvala tudi tebi Pi za komentar in branje
lp, M
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
- 14. 09. 2014 ob 11:05
- Prebrano 798 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 488.49
- Število ocen: 13