okuženo seme

Do kosti sem slekla življenje,

zapustila razsodnost

in prišla v stanje

duševnega hiranja.

 

Le še zapuščeno,

utrgano klasje sem,

ki počasi veni.

Suhi cvet,

ki mu odhaja glas.

Izdihuje še svoj zadnji obris.

 

A v postano vodo,

je nekdo nalil hormon cveta.

Postala sem življenje.

 

Z nohti zdaj grebem po zemlji.

Iščem seme svoje duše,

kaljivo zrnje,

da zgradim upanje.

 

V temno dušo

prodirajo delci svetlobe

v semenih

pa je zapisano sporočilo

"ne okužite ponovno

želje po luči."

levcek

÷

÷

Poslano:
14. 09. 2014 ob 15:44
Spremenjeno:
14. 09. 2014 ob 15:49


ali pa tale, ki je mnogo zgovornejša :) Tale tvoja pesem je kot premog - lahko je zaklad. bogata (zrela!) izpoved v kateri se čuti pesnico. lp

Zastavica

pi - irena p.

Poslano:
14. 09. 2014 ob 19:55

....veliko bolje od prve variante

Res je, da iščemo svojo pravo seme in zmeraj ko pade na dobro zemljo se izrodi. Le zakaj?

Lp :)

Zastavica

÷

÷

Poslano:
14. 09. 2014 ob 20:03

morda - zaradi pričakovanj, nemara pa še bolj zaradi ostalih (na oko) 7 miljard jazov. (semen) Morda!

Zastavica

levcek

Poslano:
14. 09. 2014 ob 20:15

Hvala za komentarje Jure in hvala tudi tebi Pi za komentar in branje 

lp, M

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

levcek
Napisal/a: levcek

Pesmi

  • 14. 09. 2014 ob 11:05
  • Prebrano 423 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 488.49
  • Število ocen: 13

Zastavica