kako je tvoje srce prisotno v moji majhni sobi.
Kako prostor postane jasen, kljub pozni uri.
Kakor me primeš za roko,
tako me vodiš skozi podboje v temnejše prostore,
kjer izgineta jaz in ti -
kjer je bit.

Predstavljam si...

kako tvojega srca ni blizu.
Kako pozna ura postaja vedno bolj zimska.
Kakor si me prijela za roko,
tako me vodila med polja cvetja na svetle planjave,
kjer sva izginila jaz in ti,
kjer počivava.

Andrej Jesenovec