z dotikom lahko bi mars spremenil v špaget na tvojem krožniku

z dihom bi mu dodal dovolj vode da bi končno lahko tam živela

bi s senco ločil nebo od zemlje

a teh korakov čez cesto je zame preveč

na poti je toliko trenutkov

vsak nosi kilogram  v sebi

žareč kilogram ki razjeda moj dotik

moj dih

mojo senco

vsaka stolpnica je višja od prejšnje

stopnic pa je zmeraj isto število

zato plezam čez pločnik

- morda je to sprehod mravlje čez pragozd -

namesto dinozavrov pa vidim le jeklene vozičke

konjičke z letečimi obrazi

tako hitri so da jih ti trenutki časa ne ujamejo

pacifik je daleč

in barka sama v viharni noči

pa kaj zato 

jaz sem na pločniku

in čakam da se bo zemlja vrtela dovolj hitro

da me bo odneslo čez cesto

moji pašniki so že povsem obrani

vendar še vedno pasem teh nekaj misli

mars je daleč

vesolje brezmejno

a moje želje segajo v sosednje vesolje

ki mogoče sploh ne obstaja

moj korak je zabe(d)(ton)iran

in mars je daleč

prav res daleč

da bi lahko iz njega naredil nič

morda pa pot le ni predolga

čez pločnik

pot za mars

∞ je (pre)blizu za ∞

nobody