Moška laž, brez konca stavka.

Vrti se plošča, ponavlja poznani napev,

sili v ples nezavezanih vezalk.

Ne ustavlja se plaz sovražnih besed,

skrčeno telo ne najde varnih tal.

V sliki iščem milost tvojo,

umikam pogled zdaj na stran.

Ni konca tvojim strogim pogledom,

ne glave, ne repa, le reka deroča.

Gledaš, ne vidiš,

skoraj že posušena je mokra sled.

Dovolj je pozabljanja,

čeprav skrito, nisva neslišna.

Grozeče, podivjane dlani,

kradejo prostor, zbirajo oblake.

Z vetrom dežne kaplje pristajajo na oknih,

igrajo melodijo, meni ljubo.

Pri tleh ustavi se bes,

zajema ves zrak kot ga lahko ulovi.

Nevarnost popušča,  v njem še nekaj tli.

Z nočjo pozabljeno neurje,

se v daljavi oblikuje v neustavljivi orkan.

pomladno_jutro9