pojdiva
pojdiva draga
pojdiva v travo pod nama
obrniva ustnice navzven
in pokaživa jezik zemlji
ki je ovila svetlobo
ne boj se draga
ne boj se tišine
razgaliva grlo
in zapojva pesem o kruhu
ki je nehal rasti
ki je oblekel kraljevo skorjo
in zapustil ugrize
da nama je pokazal pot v travo
kjer bova zajela zadnje prgišče neba
Poslano:
08. 09. 2014 ob 11:58
Spremenjeno:
08. 09. 2014 ob 13:48
le strumno :)
zažgati svetlobo?
Milina v pesmi je kot zrela hruška. Zelo lepo.
Poslano:
08. 09. 2014 ob 13:47
Spremenjeno:
08. 09. 2014 ob 14:12
POD KROŠNJO
Trava dlačic pokriva zemljepis najinih teles,
jezik,
na fedrih goltanca artikulira amortizacijo hotenj,
moje moške ustnice so sočna češplja,
tvoje ustnice tak-isto,
spodaj različna, zgoraj ista,
za skupno mizo reževa otrokom kruh besed,
no,
pa pojdimo..
Jure, strumno in pogumno, včasih tudi milo, naprej. :-)
Svit, vesela sem, da ti je moja pesem vdihnila tako dober komentar, pravo pesem! :-)
Lp obema,
Vesna.
Hehe, res me je tvoja pesem izzvala, učim se, tvoj način me spodbuja, hvala.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 07. 09. 2014 ob 22:23
- Prebrano 769 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 616.8
- Število ocen: 18