Hej ti,

ki bereš

moje spomine,

katere branim

pred pozabo.

Spomni se

kako nebo

bo znova polno

modrih lastovic,

ki bodo zakrile

jutranje sonce

in bodo oznanile

konec sončnih dni.

V jati bodo odletele

in vzele poletni spomin

do naslednjega leta,

ko morda bo namesto dežja

le posijalo sonce,

skrajšale rokave

in kavbojke spremenile

v kratke hlače.

Pišem kako sem znova mokra,

pripracvljeno sem imela pa obleko,

da mi polepša jutro.

Zamaskirana v hlače

in dolge rokave

hodim dnevu naproti,

kakor počasna starka

se premikam naprej,

počasi, zelo počasi.

IŽ-lev