Zelo se me je dotaknila ta tvoja nova pesem. Morda bi jo samo malo oklestila:

Mrtvi so že

naši nerojeni otroci,

mrtvi

in nerojeni.

Prestreljeni so že

s kroglami naših psovk,

prestreljeni

in opsovani.

Nikomur ni mar

za naše otroke

in niti za svoje ne,

že mrtve že,

mrtve in hladne

od krogel,

od psovk.

Če smo jih izhodili

in če smo jih raztresli,

smo iztrošili svoje imetje,

imetje, ki je bilo prazno,

kot praznine naročij

kot praznine na poteh

naših staršev,

kot praznine, ki potihnejo,

ko pridejo otroci.

V tem zadnjem delu bi morda veljalo premisliti o direktnejši artikulaciji (zdaj greš preko imetja v praznine). Malce razmisli, pesem res seže globoko.

Lp, Ana