Cop-copa mi korak, želján odklopa
od zoprnij turobnega vsakdana,
hlepeč po vsem, kar mi bo dušna hrana,
v tišini po stezici gozdni stopa.

Glej, koča, ki jo mrzli čas je izropal,
in modri zvončki s kitami bršljana,
in dež – jetnik je struge tobogana –,
beg v skalni skok … šum … hrum … in copa-copa.

Slap misli, ki hrumeč mi v duši dirja,
jo osvobaja, čisti in pomirja.
Z očmi vsrkavam vase vso lepoto

in si priznam, da rabim jo. Samoto.
Bolj ko šumí, tem slajša je tišina,
za mé opojna bolj kot glažek vina.

janakolaric