Kričim v nebo pa ne pomaga.

Moj glas se v zraku izgubi.

Jezi me nepravilnost vsaka,

trenutna kriza pa boli.

Prodali bi posest, državo,

zapisali še kaj v ustavo,

si vodne vire prilastili,

na ustvarjeno pa davke nam nabili.

Sodstvo svojo pot ubira,

na napakah prosperira.

Krivdo sem in tja priznava,

greh poplača pa država.

Prazni skupna se blagajna,

denar v oaze se pretaka,

nam pa klestijo socialo,

ukinjajo regres, ubijajo moralo.

Kričim v nebo naj kdo pomaga,

a glas se v zraku izgubi.

Je vsaka žavba že predraga,

le raja vedno bolj trpi.

Antonija